Oj hčerice zale, naroda slavite! Slušajte naročbe budivnih glasov; Globoke si v serčiku jih ohranite, Iz pers so unetiga Slave sinov; –
Pomembni so časi, Potrebni so glasi, – Slovenje prerodba naj bode naš slov. Predrage sestrice, ko lunica mile,
Blišeče, ko jutrajni sončica žar, Vam bijejo v persih prežlahtne le žile, Nebeške ljubezni napolnjeni dar; Ošabne visosti,
Pregrešne slabosti Gotovši vas varje, ko tabor in var. Moči ste bogate si serca uneti, Veljati pošteno in blago dekle,
Za mater naroda živeti, umreti, Se staviti v vojske domače verste; Vse to vam podala, Slovenija zala;
O času potrebe zna tirjati vse. Moči ste bogate, ne išite druge, Obernite pridno jo v plodni obrest, De spolnite vse sporočila, zasluge
Spolnjenja de hvali prečista vas vest. Ta mater le ljubi, Jo nikdar ne zgubi, Ki v mislih in djanji ostane ji zvest.
Vertite tedaj se v pohištvanji pridno, Skerbite marljivo, trudite se zlo, De hiša domača se snaži prav vidno, De pridnost pripelje v njo radost, blago.
Le mater prašajte, In se zanašajte Na uk nje pobožni in skušen zvesto. Podpirajte starše že v letih slabotnih,
Kot angelj skerbeči spremljajte jih zmir. Na krajih posvetniga hrupa, v samotnih Oj varite serca krepost si in mir; Nezlobne radosti,
Nedolžne mladosti Slade naj življenja vam mladiga tir. Brez hlimbe, sumljivosti gerde navade, Brez serda, napuha, prevzetja serca,
Prijazne, priljudne bodite ve rade, Vživajte vesele radosti sveta. Brez serčniga kvara, Le vredne nje dara
Vas hoče Slovenja, ki zlobe ne zna. Če zarja čistosti mladenča pregane, Ljubezen goreča dervi ga za vam, Naj čiste ljubezni se v sercih užgane
In pa rodoljubja zjedini dvoplam; Le v tem se ljubite, Si zvesti bodite; Ljubezen ta dvojna je vrednosti znam.
Zato se z mladenčem prehrabre postave Obljubite v matere cenjene čin, Ki čuti se skozi in skozi, de Slave Za njeno povišbo le rojen je sin;
Ki v njeno le zmago Življenje da drago, Če ptuje ji pripravlja prederzni pogin. In kadar veselje vas, mati postati,
Pregreje v serce in rodi se otrok, Stvarite, redite mu v serčiku zlati Pomen rodoljubja prežlahtni, visok; Od zibelke male
Do možnosti zale Skerbi naj jedine vam bode otrok. Pojite mu roda presvete napeve, De v sercu občutek se čisti in kri;
Trebite iz serca škodljive mu pleve, De jedro živeljno mu ne zaduši, De čisto in jasno, De krepko in krasno
Slovensko v slovenskim otroku plodi. De, kadar ošabno vas ptujčik popraša; Kje imate kinč vaš in vaše blago? Rečete pogumno: to cvetka je naša,
Kazaje otroka: to kinč in blago! Le s takim se blagam Ne s ptujmi nesnagam' Slovenije kinčajo hčerke samo!
Cookies on Poetry Cove