V prestolnim nemškim mestu trum Poslancov silni vkup se zbira. „Naj rod Slavjanski se zatira“! Povzdigne se prederzni šum.
Kar v daljnokrogli kolobar Goslarčik slepi tiho stopi, Prepogne desni, levi klopi Se kot sicer podložna stvar.
In gosli vzame z ramena, Glasove mile jim izmika, In kmalo omeči zbornika, Ko v serce pravo pot zazna.
Globoko vzame krepki glas, Visoko v petji ga zažene; Ko pesmi se verste iskrene, Vse hvali petja moč in kras.
Zapoje od ljubezni ran; Alj mu besede pomanjkuje; Pa krepko se mu povzdiguje Ko doversti Slavjanski dan:
„Moj narod je junaški, star; Nekdanjost ga je zarodila, Svoboda ga bo obdojila, Pogum mu je samotni var.
Ljubezen ga uče polja; Orjaški, sneženi bregovi Junaštva njega so bogovi; Obud poguma šum voda.
Slabi le ptujca ga oblast In robstva tarejo grozine; Alj iz oblakov sužnih tmine Vihar zamore hud izrast‘!
Ni vmerel še, ga le teže Nevarne silne snje ptujvanja; Alj čas pobegnil bode spanja, Ko lastne se moči zave.
Gorje, gorje! če dalje ga V klenitbah robostva strašnih ptuje Neznane strasti moč deržuje – Strašno se prebuditi zna.
Oj čujte, čujte, kaka slast Po sercih zbuda se Slavjanov; Kako jih krepi, de Titanov Jih ne premaga cela vlast.
In zraven hčerk jim plam in žar Občutke v persi vdihje blage – Jih čisti zlobe – vse nesnage – De so poguma svetočist oltar.
Vse dere, kjer je sile strah, – Prepeva slavno, se bojari, Oroža, krepi, s ptujci vdari, De pade njihna vojska v prah.
Premika že mrakove proč Napih pomlajenih narodov; Iz terdo zidanih zaplodov Odpihnil bo neslavno noč!
In nad zvezdami modri kralj Nebes je večnih širne zemlje – On daje krone, in jih jemlje, On bode Slavi krono dal”...
Zapoje – in ko verne se Nazaj solzivnjiga očesa Obraz povzdignjen pa v nebesa, Derhal se divja nanj-ga vdre. –
Ko strel spreletel je goreč Namen jo grozni te besede, Prebistril ji temne poglede, Presunil, ko strupeni meč. –
Na kviškopotegnjeni skali stoji Zidanje okroglo, debelo, visoko, Pod njim se razliva tje voda široko, In veter nad njim tje oblake podi.
Železno preprežen je oken gosto, Zarašen od maha in ptičjiga gnjezda, De komaj nebeška ga zvezda, De komaj presije ga sonce gorko.
Ko jutro napoči, ko danek zori, Ko mrak se večerni zavleče v doline, Ko danek blišeci v tamoti pomine: Vun dneva slovenskiga pesem doni.
Jo poje že vetrič, oblaki neba; Po valu se gladko izteka šumečim; Jo luna zapoje med zvezdam‘ bleskečim‘, Ki mirno po temnim obnebji vesla. –
In vetrič pregiblje oblake neba, In pesem po valu se steka šumečim; In luna gibeljaje med zvezdam' bleskečim' Jo dalje narodam slavjanskim pelja.
Kaj rahlo se zemlja potresa okrog? Kaj joka in jeka od strašniga piska? Kaj vojske derhal po deželah jo vriska, In s smertjo napolni bregove in log?
Slavjanske napise bandero ima, Slavjanski vojšaki po polji šumijo; Si narod svoj slavni in mejo prostijo Z orožjem, ker se jim brez boja ne da.
Že sončice v morji kervavim vtoni; S potoki v vodico, z vodico doteka Od daljnih meja se rudeča le reka, Budeča sovrazno puhteče kervi.
Noč žalostna rine na zemlje meje In černo zakrije vse groze vojskvanja; Bilo ni pred konca serdit'ga mašvanja, De ptuje je doplatil slavjansko gorje.
Na skalnatim zglavji nič več ne stoji Zidanje okroglo, debelo, visoko, Vihar ga bojarni odkrušil v globoko Je vodo, ki čez razvaline šumi.
Ko žarki persvetijo spet Bolj jasni, bolj zlatorumeni, Kot sužnosti bli so megleni – Oprosten slavjanski je svet. –
Vojaški nabira se trum V okrogu na polji pred skalo, Napravljenim, kinčanim zalo Vsim bleska v obrazih pogum.
In goslar pristopi med trop; Las sivi po herbtu mu teče, Zapoje jim pesmi goreče, De jeka nebeški nadstrop.
Povzdigne jo dneva gladko, – Po persih se zlega donenje, Vojšakov doni krog gromenje, Ko bi zabučalo nebo.
In viši povzdigne za dom, – Kervave mu rastejo žile, Oči so mu zadnjič solzile, Serce mu in glas se – prelom'. –
In vetrič pregiblje oblake neba, In pesem po valu se steka šumečim, In luna zapoje med zvezdam' bleskečim' Še zmiraj na grobu jo goslarja.
Cookies on Poetry Cove