Slavjanska mati.

Derči derči tam zibelka, Zlo stra zibel lipova; V nji goni sinka zaliga Slavjanska blaga matica;

In zraven glasno tak zapoje: „Oj serčnoljubo dete moje, Dete mlado, drago dete, Serca mojga žlahtni kras!

Čuj besede moje svete, Vserči si domači glas. Glej Slavjanka te rodila, Majke slavne hčerka je,

Z lastnim mlekam te dojila Pela bo ti pesmice. V deski lipovi zibaje, – Oj drevesa svetiga!

Z t'bo smejaje, z t'bo plakaje, Hoče tvoja matica, De ti vreden sin postaneš Splošne, slavne matere;

De se zbudiš, de se ganeš, Kadar v službo hoče te. De jo ljubiš, de jo braniš Sile zlih sovražnikov;

De nje slavo krog oznaniš V daljne kraje nje sinov. – Daj zato mu mili Bože, De se krepi, ko drevo,

De se zali, kakor rože, Domovini zvest če bo. Ak po ptuje se prevari, De se zanj plakala bi,

Naj ga roka tvoja vdari, Tvoja moč ga zapusti!“ Tak preljubo mati poje, In navdaja dete svoje. –

To vidi bleda lunica, To vidi jasna zorica, To vidi sonca žarni svit, De zmir krog njega mora bit';

De vedno poje tamkej le Domače sladke pesmice, De ona skerbna matica V zibeli goni sinčika. –

Stoji, stoji tam lipica, Pod lipico je senčica, Pod senčico je matica, Pri sebi ima sinčika.

'Z njega puhti mladosti plam, Poguma serca jasni znam; Spod čela v verhu žarnih lic Oči mu sveti blesk strelic.

Vse v njem je mik in gan in gib, Vdajavnost žlahtna vivnih šib; Od glavice do berznih nog, Iz udov čverstih vse en zlog.

Veselja serčniga izvir Mu jemlje stank in molk in mir; Verti se vedno, skače le, De njega zdravje vidi se.

In mati polna radosti Za njim podaja zor oči, Pokliče k sebi in v roke Ga stisne na gorko serce;

In zraven glasno tak zapoje: „Oj serčno ljubo dete moje, Dete zalo, drago dete Serca mojga žlahtni kras!

Čuj besede moje svete, Čuj pomembni njihni glas: Glej ko širna se steguje Lipa, staro že drevo,

In perjazno povabljuje Nas pod hladno senčico. Ona kliče Slave sine, Dedov svet je čula njih;

Kliče 'z daljne domovine Za rešenje svoje jih. Kliče vse nas, kar le šteje Mati svojga naroda,

Svojga debla širne veje Svetla vsiga daljniga. Mati naša ni tak revna, Je bogata vsih zalog;

Je ponižna, je pohlevna – To je vzrok le nje nadlog; Naša mati, slavna mati, Toljkanj ima krog sinov;

Kar peresčikov na trati, Kar le v gojzdu je glasov. Kar morje ima peska valui Kar na nebu je zvezdic;

So ko čversta jelka ravni, Urni, kakor plam strelic. Mili kakor vetric hladni, Silni kakor hud vihar,

Terdni, kakor zidi gradni, Vneti, kakor sonca žar. Hčerke zale, zornolične, Žarnovnete nje kervi,

Vse so blage, ljube, mične, Čistost sama v njih živi. Nje besede glas se zlega, Kakor brona jasni don;

V serce ljubeznivo sega Vsaki slov ko pevši zvon. Alj sinovi so skropljeni, Mati skor brez doma je;

Nje dekliči zapušeni, Glas nje redko sliši se. Zmiraj jo še gospodari Ptujca hrup ošabniga;

Otročičem njenim kvari Čistost jasniga duha. Ptujci v njeni domovini Se ošabno nosijo –

V ptuje njeni lastni sini Si po živež hodijo! – Vse je dobro, vse pravično, Kar v sramoto našo je;

Nespodobno, nepravično, Če kdor nas pravico če!! – Tak ne more dolgo biti, Mati že je vtrudena,

Hoče dom si oprostiti, Sinke duha ptujiga. Urno, urno, kadar kliče, Mati serdna v pravdno bran,

Serčno vse naj se premiče, Dokler reši ji nje stan! Vsemu svetu sonce sije, Bog je vsiga gospodar;

Kje enakost ljudstev?! – ni je! Vse so vender En'ga stvar. Bog če dati krasno zmago, Pravdni boj vkaže on;

Slave ptujcu za podlago, Vstvaril ni za zlo in spon. Ni je ni! on oče mili, Revčikov zavetje sploh,

Jo braniti hoče v sili Odrešiti ptujih ploh“! Tak prešerno mati poje, In navdaja dete svoje.

Stoji, stoji tam hišica, Pred hišico je množica, Med množico je mamica, Zroči ji sina hrabriga.

Pripraše bojno haljico, Mu čez da svitlo sablico, Čez ramo dene pušico, In v roko seže z desnico;

In zraven milo tak zapoje: „Oj serčno ljubo dete moje, Hrabri sinko, drago dete, Serca mojga žlahtni kras!

Čuj besede moje svete, Morebiti zadnji glas. Serčice mi bije vroče, Skor bi ne pustila te,

Al te mati Slava hoče, Kliče svoje rešnike. Pojdi, pojdi hrabri orel, Zleti sivi sokole,

De bo srečni dan zazoril Slave drage matere. V pravdo sveto boj te zove Za pravico materno;

Hujše ptuji hrup če rjove, Hrabrejši branite jo. Ak vas slavni boj pobije – Vmerli saj ste materi!

Kdor pa za-njo kri prelije, V slavi večni ta živi! – Preserčno reče, zalostno, In zraven toči solzico,

Poljubi zadnjič sinčika, In – množici ga hrabri da. Vojaška glasno zadoni, Bojarna truma preč hiti;

Junakov slavnih množica Slavjanke pelje sinčika.