Noč na nebu zvezdice peržiga,
V jezeru njih svit pri svitu miga,
Nič miru ne drami tihiga;
Le Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesem peva
Od nje doma slavno mirniga.
Megla zgine, jutra zor vzdigvati
Mladi dan začne se oživljati
Vsa narava radost diha le;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesem peva,
De serce slovensko milo je.
Kar oblaki gor se pripodijo,
In dolino mirno za temnijo,
Hudo vreme krog in krog verši;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesem peva,
De zmagvavca čez Slovence ni.
Blisk obžari stermo peč višave,
Grom pretresa žile sive glave,
Piš podi razpenjeno vodo;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesem peva:
Hrabrosti slovenske konc ne bo!
Kak pod šumnim slapam kamnje pleše,
Ki ga val od terde stene kreše,
In v vertincih urno suče krog!
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesem peva:
Rod slovenski brani ljubi Bog!
Blisk povgasne, grom strašivni mine,
In nebo zdaj čisto čez doline
Se razspenja, hladni diha pih;
In Savica, hči krajeva,
pribobni in pesem peva
Od prelepih časov svobodnih.
Že počiva mirno vsa narava,
Od Savice preč čolniček plava,
Zadnjič šlišim zdaj še pesmico,
Jo Savica, hči kraljeva
Pribobne razglasno peva,
Od Slovenje slavno pesmico.