Radoljubje.

Je ni moči na zemlji širni, Enake narodnosti zvirni, Ki vse protivno pokonča; De vse, kar se ji zoperstavi,

O njenih sinov zgine slavi, Ko žertva silna zgub strašna. Dokler očetov slavnodrage Kervi se žarne zadnje srage

Pretakajo po žilicah: Tak dolgo narodnost ne pade, Če ravno stresa mesta, grade Protivua moč že v sip in prah.

Dokler verši še iz zavetja Junaški glas domač'ga petja, Raslega čast se slavnih del: Še narodnost ni pogubljena,

Nje duša močna ni vmorjena Dokler se bo nje glasek pel. Dokler obudje se iskrene Za zmago, Slave vnete žene

Oglasa v sercih hrabrih mož: Še narodnosti ptuje ne zmaga, Dokler se stavi zlobi vraga Krepost deviških njenih rož.

Dokler za dom nadušje čudno Branenje serčno, zmagetrudno Za narod svoj je perva čast: Ne bo se narodnost podala,

Stoji, ko v morji silna skala, Terdnejši, ko stoletni hrast. Dokler protivna govorica, Sovražni smeh in zabavljica

Zažge mladenča čist pogum. Še narodnost, aj ni pregnana Dokler je v mlade serca vžgana, Ki ne boje se ptujih trum.

Verte sovražniki naj meče, De kri kot voda v zemljo teče, Rodi se vnovič z kapljic jih, Ki se sa narodnost borijo

De s slavno smertjo v vek živijo, Zmagvavci v bojih narodnih. Čuj, to je sveto rodoljubje, Sovražniku plačivno kljubje

Naroda naš'ga slavniga. De narodnost mu ne pospava, Se krepi njega mati Slava, Blago življenje zarod da.

Zato z njim ptujci ne igrajte, Če mirn je rad, ga ne skušajte, Alj vredna mu je mati kaj; Ak mu jo hočete vi vzeti

V krivični pravdi jo zatreti, Se zbudil bo, ko strašni zmaj. Iz dola vsokiga in z brega Donela bo sinov prisega,

Zarekba Bogu rečena: De varjemo si dom in vero, Razdjati hočemo zavero! In Bog jim moč in – zmago da . . .