O veselim jutra zoru
Hodil sim po hišnim dvoru,
Kar jo tiček perskaklja;
Ah ni mogel perleteti,
Se mu mora milo zdeti,
Zderta je perutica.
Matica za njim peršviga,
Posvari ga, mu pomiga,
Kam de revček naj hiti.
Kak se spenja, kak skakuje,
Milo, milo kak žaluje,
De obeh perutic ni!
Kupe zerna zdaj zagleda,
Jih obskakje, jih obseda,
Kupce krog in krog obgre;
Pa mu matica zapoje:
Varuj, varuj dete moje,
De kdo ne zasači te.
Meni zlo se tiček smili,
Ga oteti hočem sili
K sebi bliže vabim ga:
Bodi moj, te bom napajal,
Pital pridno, ne nagajal,
Dal ti dosti dobriga.
Kar se mati oglasila:
Sinek! kaj sim te svarila?
O brezskerbna ti mladost!
Tiček zdaj vso moč si vzame,
In se vzdigne, ter objame
V viših zrakih ga prostost.
Zdaj zažvergolita sladke,
Glasne pesmi, milogladke,
Da razlega se nebo. –
Mislim, de sta hvalo pela,
De jih sužnost ni objela;
Sužen biti je strašno! –