Posvečenje.

Je blo soparni dan, – hude vročine Perpekal je na čelo sončni žar; Je sužni dan blo naše domovine, Ko je rešiti nam še ni blo mar;

Čez hribček iz domače me doline Je k bistri Savi vleklo, gnalo kar Na hladnoljubi kraj voda kraljice, Hladiti si gorkote vneto lice.

In glej! širokovejno lipo zalo Pod njo zagledam gajno senčico; S prečudno radostjo me je navdalo Počiti pod domačo lipico,

Kjer dedov se kardelo je zbiralo, Za slavno čast za srečo materno; Počila hočem tudi tu iskati, In narodniga duha se navdati.

Kot iskra se razširja v plan goreči, De je gasilo več ne zaduši, Tak rodoljubja v sercu mi ležeči Občutek silno zdaj se probudi.

Na dan, na zorni dan le hrepeneči, Oj žalosti! – moč pevsko pogreši; In tak se vernem z prošnjo na divico, Mogočne pesmi cenjeno kraljico:

Daj mi v roke, žlahtna Vila! Bistropevne, glasne citre, De se pesem bo zbudila V žive zrake, prostohitre.

Ti od časa si rojena, Kar je svit svetov bleskečih, Harmonija kar zračena Se glasi od zvezd letečih.

Kamor širi se vstvarjenje – Mili vetric, hrumni piši – Tvojih glasov je šumenje, Tvoja pesem se zasliši.

Srečni, srečni! kterim petje Je donelo v serce milo; Petje v žalosti zavetje, V bolečini je hladilo.

Serce rahlo, miraželjno Ojunači glas mogočni; Vse budi, de se kardelno Stavi sili kervotočni.

Čudna moč je blede lune Sonca žara, jutra zore; Čudna menj ni jasne strune, Ak zapoje v glasov kore.

Miloglasje Amfiona Kamnov kupe probuduje, In po glasomeri dona V zide kviško povzdiguje.

Orfejova struna bije – Divja zver, visoka skala, Cedra, morje – vse se rije – Kjer je lira prepevala.

Ah zato mi glase budne Pesmi vdihni mi iskrene, De predramim brate trudne, Serca zbudim okamnjene! –

Zapre oko se sončnih bleskov trudno, Od čela piše znoj premili hlad; Odpade v spanje trupla breme studno, Zgube težave pustih se navad;

Serce se vzdigne, duh oživlja čudno, Občutkov zbuda rajskih večni slad, Pogled duha se vname, nenaravne Pripelje mi prikazni, sanje slavne.

Naraša viši se mogočna Sava, Valov zbudi se divji hurp in glas; Ponosno po njih grivi barka plava, Bliz mene h kraju nese jo naras.

Na čelu in na jadrih: Slava! Slava! Napisi lepši so ko zvezdni kras; Napete jadra širne so višnjele, Napisov čerke pa rudečebele.

Z visociga prestola bognja vzdigne ti večne, svitlih se žarov; Krog čela šapelj v rokah citre dvigne Mogočna, ko vrednica vsih svetov;

In prime strune, kar iz njih zašvigne Gromeča harmonija vsih glasov; O čuj, o čuj, – slovenske glase zmiče, In me prijazno k sebi tako kliče.

Vstani mladi sinko, vstani! Petja ti prišel je čas; Bratam sužnim le oznani Neboječi serčni glas.

Gledaj citre, petja glasne, Strun napete jasnih treh; Z njih prebiraj večnokrasne Pesmi moje v urni speh.

Perva neba je visosti, Za stvarnika večniga; Druga poje ti prostosti Roda v prid človeškiga.

Tretja bistra, ko dereče Hčerke moje, Save šum, Pesmi zdiha prebudeče V sinih Slave moč, pogum. –

Primi citre v mlade roke, Dervi v zrake moj nadih, Pesmi serčne za otroke Staršev slavorojenih.

Pevaj Boga slavo večno, Pevaj duha kip in gan; Objokuj zemljico ječno, Kliči zneba prosti dan.

Brate svoje budi spanja, De zave se Slave sin; Budi jih brez prenehanja, – Zmaga pevca prav je čin! –

Pevaj serčne, slavodatke, Blage de zbudiš žene; Pevaj mile, ljubosladke, Deklic zdramiš de serce!

Vstani mladi sinko, vstani! Petja ti prišel je čas; Bolj, ko te zabava rani, Serčnejši prepevaj glas!

Poteče glas, in barka, pevka zgine, Poleže rast se Save, val se pomiri; Serce zbudi se, v njega globočine Prišel je duh, ga več ne zapusti;

Ga vnema, žari v prid le domovine, Navdaja s prostoglasnim' pesmami; Serce mi zmiraj poje, peti mora, – Zbudi ga v petje jutra perva zora.