Petje.

Alj slišal ti si petje gajev, Kjer rase v perji zlati sad; Kjer se okrog cvetličnih krajev Vijo vodice v zelenad?

Ko svitopadov perve zore Gor jasne polja vstajajo, Ko žarne v dol z blišeče gore Bandera upa migljajo.

Kaj pevc še toži? Ga ne speče Boga vidjoči mili mig? Zakaj še nehvaležen reče, De raj je v pesmih le samih?

In on pozna vse loge raja Napolnjene veselja večniga, In slavčik vedno ga navdaja Mu slavno pevši v dnu serca.

Življenje žarno pevc objame, Gorko, ko bi nevesta bla. Kar božjiga serce mu vname, V podobi nam in glasu da.

Vsi snutki v serce mu vtopljeni Se drenjajo na jasni svit, Le v zmagi večni, – v zaželjeni Se neče pesem oglasit'.

Visoki duh dervi poječi Čez zemljo daljno in morje; Peruti so mu zor plameči, Odeja spomladi megle;

Vesel ko ptičev so glasovi, Prešern ko burje hrup in moč. Orožani lasje njegovi Leže čez večnosti obroč.

Nič od temne ne ve pravljice, Od hrepenjenja bolniga. Ne toži nič in vse krivice Zroči v viharni piš sveta.

Njegov up, kakor melodije V iskano morje se zlije, Njegov izdih, ko vetrič dije, Od enga groba rožic gre.

Njegov mu tempelj v svitu sije Od zida teče vir – bistrost Z naročja dni, in pevc napije Z studenca večno si krepost;

Vse bolečine serca vgasne, Ozdravi vse z njega vodo, Z vodo, kjer niso solze časne, V katero gleda se nebo.

Naj bo! jaz tudi grem k potoki, Pijem – ko vreden – iz njega, De bistro žarijo mi oki V bolehovnost tega sveta.

Glasno naj strune zašumijo, Nikolj od sanjanih težav, Skerbi naj vse se pozgubijo – Bistrost le raj je petja prav.

Dokler čez dedov še grobove Zvezdiše svitlojasno gre, Dokler le Slave še sinove V mir slavne dela polože:

Tak dolgo persi le pojite Vesel in bistropojen glas, Bregovi, logi zadonite Slavjanske pesmi serčni kras!