Kje so časi, kje so dnovi,
Ko smo Slave mi sinovi
Vedno bili združeni?
Čas verti se v večnim tiru,
Dan hiti po časnim viru,
Dan bliši in dneva – ni! –
Kje domači glasi mili,
Ki svobodno so glasili
Se iz serca mladiga?
Ah so pošumeli v gaji
Na veselim, ljubim kraji
Doma serčno dragiga. –
Oj kje družbe so vesele,
Kjer zdravljice so se pele,
Kjer šumelo vince je?
Ah so družbe se ločile –
So zdravljice potihnile;
Časa morje vse požre. –
To ločitva opomina,
Ponovi se bolečina
V tem solzice nam lijo,
Pred ko gremo, se objimo,
Zvesti biti persezimo
Slavi, kamorkolj gremo. –
Kmal na mejah bomo stali,
Bratam dragim zajokali,
Bratam miliga serca;
Bratje! z Bogam ostanite,
Nikdar nas ne pozabite –
Vsi smo doma eniga.
Težko je odločen biti,
Dom in drage zapustiti, –
Tega, tega se bojim;
Ker le z brati vkup živeti,
Z brati svojmi vkup umreti
Vedno vedno si želim.
Če grobovi se odprejo
Deleč unkraj nam za mejo,
K njim prijatli! romajte;
Pojokajte na gomile
Solze britke, serčnomile
Na košice bratovske.
Z Bogam, z Bogam! si recimo,
Bratje zadnjič se objimo,
Dokler čas nam pripusti; –
Kmalo, kmalo čez doline
Drage, slavne domovine
V ptuje kraje nas dervi. –