Ko citre soglasno vstrunjene,
Ko tice pojejo mlade,
Si pesmice vošim iskrene,
Prijazne, priljudne, gladke.
Zapojem rad mile, poštene,
Iz mladiga blazga serca;
Nagnjusne, ošabne nobene,
Mi v strunice serce na da.
Zapojem od rožic cvetečih,
Od bistre, šumeče vode;
Od daljnih svetov plamenečih,
Ki se na obnebji verste.
Kar oče so stari že peli,
Kar v pesmih se slavnih glasi,
De naši junaki sloveli,
So vedno pravici zvesti.
De silne, krivične težave
Prenesli slovenci že smo;
Alj sužnost je zginila – Slave
Že dnovi nam gori grejo.
Zapojem, kar živo navdaja
V oserčji ležeči mi Bog,
Ki v persih narodov ustaja,
Se zbuja po zemlji okrog.
Vse, kar me za petje je vnelo,
Je gola pravica samo,
Zapojem jo v družbi veselo,
Brez straha očitno, glasno.
In zraven pa v čašo natočim,
Si vinca, ki bistro šumi,
In bratu v kozarčik jo počim,
De Bog naj Slovenjo živi!
In bratici radosti vžgani,
Zdravljico povzamejo spet;
Naj živijo bratje Slavjani,
Naj živi svobodni ves svet!