Ljudmila.

Pod drevesam javorjevim Zala tam sedi Ljudmila; Milo poje, žaljno guče, Kakor zapušena tica:

„Blagor vam cveteče rožce! Lastne nosite ve krila; Vsaka lepa, vsaka zala Krasno cvetniga je lika.

Kadar mine zima huda, In raztaja se ledina, Vse vas kliče spomlad budna V novo cvetje z zemlje mira. –

Po domači stari šegi Se nosila je devica, Nosil se mladenč nje dragi. In zvesto sta se ljubila.

Sužnost preoberne šego V preošabno ptujga kinča; Je ljubezen pod obleko Ptujo merzla, kakor zima,

Merzla za prerodbo slavno Ki želi jo domovina.“ – „Blagor vam veseli ptički! V hladni senčici borštiča

Le pojite, de razlega Živo krog se glas stvarnika. Urno le naprej letite, Če vam človek ga zavida,

Če vam druge, kakor znate Vsilit' glase hoče sila. – Po domače je svobodno Pela nekdaj naša Vila,

Kar še vedno v sercih blagih Prostim se Slavjanam vžiga. S ptujo silo ptuja pesem Se med nas je razglsila,

Ki ne glaska slavnih činov Ne ljubezi v sebi nima. Ki od doma Slave nase, Kakor mertva noč je tiha.“

„Blagor plodne vam drevesca! Lastno sadje vsak zavija V svoje perjiče zeleno. Kakor eniga grojzdiča

Sini bratovsko rasete, Eden drugimu si miga, Ena vejca drugi vpleta, Kakor bi ji sestra bila. –

Ko drevesce sadapolno Bila naša domačija; Nje otroci slavni roda, Ene matere jezika,

So se bratovsko ljubili, Ni bilo med njim prepira. Kakor mati je zbirala V svet jih krasna senčna lipa.

Ptujstvo jih je razkropilo, Lipa, – lipa je vsahnila. V domovini ptujc razsaja – Hrast nad lipo se razšira!“

Tak Ljudmila zala poje, Bolečine pers izdiha; S černih se oči ji vdera V sercu rojena solzica.

Memgredeča tam gospoda Vidi v žalosti dekliča Se mu bliža in – o čudo! – Ga popraša: „Kaj deklina

Tak zdihuješ in se jokaš, Kaj si vender tako britka? Morebiti je zasula Starše groba ti gomila?“

„Oj ni staršev še zasula Groba tiha mi gomila; Bog pozna njih serce blago In jih meni še perkriva.“

„Alj ti brata je junaka Morebiti vzela bitva?“ „Ni mi bratica junaka Vzela kervotočna bitva;

Vselej, kadar boj se vname, Boga prosi, se pokriža, Bog ga varje hude smerti.“ „Alj te družba zapustila

Je prijatlic serčnodragih, Žalost ti serce zaliva, De tvoj dragi drugo ljubi?“ „Ni me družba zapustila,

Ne prijatlice, ne dragi; Moja družba ni goljfiva Mene samo dragi ljubi.“ „Alj zato si tako britka,

De ti nisi porojena Bla mogočna gospodična De kmetica si nežlahtna. Oj zato jaz nisim britka

Če tudi ravno porojena Nisim žlahtna gospodična; Kar gospodo žlahtnit' more, Meni tudi vest je čista;

V meni tudi, ko v gospodi Nevmerjoči duh prebiva.“ – V tem, kjer mislite vi žalost, Serce moje radost ima,

Solze britke ne tečejo. Alj pretresa se mi žila Serca vsaka od britkosti, Kadar vidim hčerko, sina,

Ki ni vreden Slave roda, Ki čez mater se povikša, Vidim zdaj še, ko je prosta Spomlad z neba zagorila,

De je vrednih malo sinov, Kviško de ne more lipa, Hrast ko k tlam jo silno tlači. To je moja žalost britka,

V tem se jokam, v tem zdihujem!“ Tak je rekla – zapustila Jo je koj derhal zadeta; Bog vem alj jo je ganila,

Alj korači terdoserčno, Tje napre, po ptuje kriča. Pod drevesam javorjevim Samka tam sedi Ljudmila;

Milo poje, žaljno guče, Kakor zapušena tica.