Vodica med gorami
Šumi po gojzdiču,
Šumi tam med mejami
Po dolgim travniku.
Na krajih tam stojijo
Junaki cenjeni,
Za mejo se borijo
Preserčni in zvesti.
Tud Jankota tje žene,
Kjer mu za dom velja,
Se ne boji peklene
Moči sovražnika.
Marjanco še objame
Preljubo sestrico,
In puško krasno vzame,
Opaše sabljco.
Več mescov je preteklo,
In Jankota ni več,
Je sestri nekaj reklo,
De vmoril ga je meč.
Gre prašat tje vodico:
„Kje nek je bratec moj,
Pozabil je sestrico,
Prišel bo saj nocoj?“
„Tu bodem ga čakala,
De jutro zazori;
Se vedno bom jokala,
Če Jankota več ni.“
Marjanca je čakala
Ni bilo brata več,
In zopet je prašala:
„Povej studenc dereč!“
„Alj neseš morebiti
Mi brata solzico;
Si vidil ga solziti
Za svojo sestrico?“
In vol rudeč priteče,
Iz njega zašumi:
„Te kapljice rudeče
Vmorjenih glej so kri.“
„Tud bratica solziti
Sim videl solzico;
Sim videl ga vmoriti,
In pasti v vodico“. –
Marjanca zve to mila
Oj revca omedli –
Ljubezni močna sila
Za bratam jo dervi. –