Velikokrat mislil zamaknjen že sim,
Kak vender prečudno je moje serce,
De komaj vesel se že zopet žalim;
Kaj celi in terga mi vedno rane.
Enako je prizmi – presije jo žar –
Vse mavrice barve živeče budi;
Tak doma ljubezen – ki božji je dar –
Mi v sercu veselje in žalost rodi.
Glej tlačil rojake je sužnosti mrak,
Svoboda jih reši morivnih tamot;
Ko vzdigje se hitro pobežljiv oblak,
Odkrije se mnogo domačih sramot.
Zdaj zbirajo družbe se materi v bran
Rešiti ji sleherno njenih pravic,
Alj ljuljka sinov se pokaže in kan,
Strup mater mori njih nesramnih krivic.
Za mater živeti, umreti želim –
Kaj more le biti, prijatli kdo ve?
De komaj vesel se že zopet žalim,
Kaj celi in terga mi vedno rane? –