Od ene se matere dalje roduje, Plemena človeškiga sleherni člen, Le vsakiga duh izbudi, oživljuje, Od Boga v človeško serce zasajen;
Iz ene moči Duha in kervi, Kar nas je na svetu, smo se porodili, De se bi ko bratje rojeni ljubili.
Pristopimo k zibelki, kako nezmožen Otrok se v nji žalostno meče okrog; Pogled in vekanje premilo je tožen Izdihljej nar pervi življenja nadlog;
Le jok ino stok, Povzdigvanje rok, Oznani pri slehernim revnosti silo, Terpljenje enako vsih revčic nemilo.
Oj matere ve, otročičev rodinke, Povejte nam, koljko budile noči Za hčerke ste vaše in koljko za sinke Prestale zamud in neznanih skerbi,
De jih iz plenic Zibelnih rutic Ste zale mladenče in deklice mile Ste pridne može in ženice zredile?
In kadar serce se zbudi plameneče V mladostnih nam persih, prepolnih želja, Občutek enake v vsih sercih ležeče Ljubezni enako na znanje se da;
Ja v vsih le leže, In se prebude Jedine nebeške ljubezni izviri, Ki v celim stvarjenji po zemljah se širi.
Pogled na nebeške višave visoke, Na zemljo rodivno brezbrojnih stvari, V penečiga morja valove globoke Pogled razmotreči namembe reči,
Nebeški ta dar, Človeška je stvar Razmerno dobila je vsaka znadnosti, Zaznam in razum od visoke modrosti.
Ko zdravo in čversto se trupla obrača Na licih veselje je, v sercu krepost: Enaka je vrednost o tem pač berača Z bogatim, enaka predraga lastnost;
Ne to, kar zbeži, Le kar obstoji, Krepost le serca nas požlahtniti more; Visosti rodu so trohljive podpore.
Na božje polje zagrebujejo vedno Merliči se razne, ljudje se solze, V grobove za njimi padejo poredno – V gomilo merliško vse rojeno gre; –
Na zemlji ga ni Človeške kervi, Ki v njo bi ne padel, naj bode s prestola, Alj koče, alj mil'ga alj čverstiga spola.
In vendar – prederznosti strašne, neznane! – Napihje mogočno se, nosi gerdo Marskteri med nami, in terga zmir rane Podložnikam, dela jim žalost in zlo.
Nezdramljeni molk Za bran ima polk, Ima le krivično, morivno terpljenje, Dni boljših zastrašeno v sercih željenje.
Oj vi, ki zadene ta tožba vas zemlje, Ne zabite nikdar, da sreča meni; Da enimu daje, kar drugimu jemlje, Da enega gladi, ko drujga straši,
Moči de bo strah. Ko zdrobljeni prah Povzdignila sapa, ki bo perpihala, De bode gradove vam vaše razdjala.
Zakaj po nebesih ljubezen le vlada, Nje duh se razdiha čez loge zemlje, Narode navdaja in večniga slada Vdihuje svobode jim božje želje;
De bratstvo ljudi Povsod se zbudi; In duh se razširja – ga nič ne ustavi –, Klijenje, rasenje je zakon v naravi.
Cookies on Poetry Cove