Dvom.

Prebiral pesmi sim, Mladosti moje hčerke, Odločil njih izbirke, Ko čas ni pustil vsim

Perute proste dati Po svetu jih poslati. Serce presune dvom, Alj prav vender je milo,

Očitati vso ptujstva silo, Ki nam zaterla dom, De struna to le peva, Kar ji serce veleva?

Alj prav bi bil le glas, Ki po nedolžno šali, Naprave ptujca hvali Končavši doma kras? –

Položil dvom me v spanje, Je v čudapoljne sanje: Zvonček verni Milo bije;

Hlad večerni Se izlije Čez samije. Luna mila

Iz oblakov Je stopila, In iz mrakov Zvezd svetila

Vse zvedrila. – Pot pelja me Iz Otoka V daljne jame,

Kjer globoka In široka, Med bregovje Gre Savica,

Med pečovje Ko kraljica In samica. Vse počiva,

Vse je mirno, Noč uživa, Tihoširno Moč izvirno.

Vse počiva Vse je mirno, Le Savica bistrosiva Razgraja šopirno,

Se vzdigne in pade, Ko zmaj se zavije; Prestopi ograde, Poljica odrije,

Sumeče, Dereče, Med skale Peneče

Nje vale V slavjanske dervi domačije. Most trese pod mano, Se ziblje neznano;

Se hoče podreti, Me Sava požreti. Odidem nesreči, Deržim se stezine

Orjaške stopinje Na levo bežeči. Tu čudno je vse in strahotno, Kar gledam, pošast je in strah,

Drevo in kamnje posamotno, Olunjeno zbuja se plah; Obrazi in piše Perpogje in više

Povzdigje roke; Če primem se veje, Mi roko ogreje, Prežari serce.

Savice tulenje Je čudno vabljenje Skor planem že v njo; Me vabi, me vleče

V valove dereče V vodico prosto. Na levi strahovi Na desni valovi,

Tu smert, tam obup; – Zavestje me mine, Moč silna me rine V valovni pohrup. –

Savica hladila Je gorko serce; Iz sanj me zbudila Je v pesmi proste;

In serce učila, De naj le pove Pove in zapoje, Kar želje so moje.