Kadar bodo zagromeli Zemlje stebri v prašni sut, In se krogi njeni vneli Od zalogov žarnih rud;
Vsih pervin moči vertele Bodo revco krog in krog; Rod človeški vse zadele, Kar v pogin je le nadlog.
Kar naprav je rok al uma, Vse zagrebel bo zapad, Serda, strastniga poguma, In prevzetja zlobni grad.
Žrelo bode se odperlo, Vse zajelo brez milu; – Živijoče vse pomerlo, Dan bo zadnji, dan strahu.
Razvaline bodo knjiga, Njene čerke jasni plam, Doveršenja sveta vsiga Konc hranivši v zgodbni hram.
Človek smertni zrak dihavši Bode sodbo zemlje bral, Knjigo zder neznanih bravši Človek zadnji bo zaspal.
Čerke bodo v nji bleskale: Za pogin je vsaka stvar! Kje so zdaj visoke skale, Kje gradovi, kje je var?
Kje visosti kaj spominov Kje človeških bojev, zmag; Kje plekenskih kaj zločinov In nastopov njih nesnag?
Ki so strupa se napili V strah rodu iz mnogih zlob, Z sveta daljniga storili Vsemu ljudstvu – strašni grob, –
Zginili so v zlobnim tiru; – Kri zadosti, kar greši; Kar na zemlje je obširu Blo narodov – več jih ni.
Vsaka sapica Gospoda Strese carstva silno moč, V njim kraljeviga zaroda Prah pokriva grobna noč.
Prah se k prahu tiho vleže, Duh za večnim le hiti, Kadar se oprosti mreže, Ki ga vjetiga derži.
Duh se z duham spet zjedini, Ki je vsiga bitja vir; Ki vkazuje po višini, Osnovaje sveta šir;
Duhi bodo gor kipeli, Kadar bodo na trenut Zemlje stebri zagromeli V razvalin požrešni sut.
Cookies on Poetry Cove