Kar drevo brez zalga cvetja,
Brez klasovja lepo žito;
Kar je ladja brez zavetja
Gnana v jezero serdito;
Kar planjava je pobita
Od vremena, toče sile;
Kar je dan brez sonca svita,
Kar je noč brez lune mile;
Kar polja brez rož cvetečih
Brez snega nar viši gore;
Kar devica brez rudečih
Lic, čistosti jasne zore;
Kar podložni brez povelja,
Brez očeta so sinovi;
Kar nebesa brez veselja,
Brez vladarja vsi svetovi:
Oj to človek brez iskrene
Je ljubezni domovine,
Ki, če žalost jo zadene,
Zapusti jo, de pogine;
Jo izdaja, zaničuje –
Le za ptujstvo moč potrosi;
Ki ni vreden, de varuje,
De ga v sebi dalj še nosi.