Tiho je morje, pokojni valovi – Austrija prosta se na-nje spusti; V sredo veslajo prederzni sinovi, Belo je jadro svobodno dervi.
V plahte vetrovi se černorumene Vpirajo v Austrije vzdignjeni znak; Jadrica mnogih narodov zverstene Barvic se trojnih razvijajo v zrak.
Jasno nebo na vse kraje obzira, Zvezde svetilne čez doljni obok – Znamnje mornarju tihotniga mira, Vgasne oblakov kipeči pritok.
Zbuda se v brezdnu pokopane tmine Silne nevihte grozivni vihar, Gromi potresajo neba višine, Vžiga oblake bleskeči požar.
Burja pritisne – odterga zastave Belo-rudeče-zelene obe; Samka derži se zastava še Slave, Glasno vihra nad serdito morje;
Černi tak noč se, kot zadnjiga dneva Svit bi zakrila za vekomaj tma V brezdno viharjev tam Austrija reva Jadra v nesreče goljfivga morja.
Kerma odtergana – plahte razsnete – Šibka vpogljiva drevesni trikom – Austria kliče mornarje v sovete, Splaši boječe prebližni razlom.
Moči krog čela naras jo že valni, Mrazi v serce občutenje strahot; Orel se vzdigne iz barke dvoglavni, Poje čez morje strašivni krokot.
Venec zelen ga iskat je poslala Tje na brodiše v zaupanja kraj, Kje nje rešenje, de bode spoznala, Z vencem odkod kadar pride nazaj.
Bog ve, kdaj pride, – vihar zaderžuje Čez silovitno morje mu zagon, Mu perutnica preveč omaguje, Žulil jo dolgo je sužnosti spon.
Malo potihne valovje, in žara Blesknjiga zopet se zjasne morje, Milo obličje rasveti se Cara Oču nebeškimu zdiha želje;
Gori, le gori pomoč je rešivna, Kjer je vsih kraljev kraljevi Gospod. Ljudstev obljuba je tvojih goljfivna, Eden le zvest je – te rešil bo rod.
Tak govorila slovenska Zibila: Blesk otemnil ti zarečih bo kron, Družba služabnikov se razkropila, Svitek hrupeči odpadil tvoj tron.
Naroda – malo do zdaj ga cenili Dedi so tvoji, pa bil jim je vdan – Bodo sinovi te zgube rešili, Peljal prijatel v prestolni te stan.
Bliža spolnjenje se; dosti terpljenja Mati tud njih je prestala krivic; Dan bo obema zazoril rešenja, Zora zjasnila noč, mater temnic.
Z neba pa blagoslov prišel bo zmage, Zmaga v svobodi, v pravici je mir; Vsigamočni razdražene vrage, Vkrotil bo tebe nevarni prepir.
Zopet raztegne se blisk čez nebesa, Grom se sedmeri oglaša 'z noči; Austrija trudniga iše očesa, Zvezde nikjer ji zagledati ni –
Kar iz oblakov grozivnih prikaže V jugu rešivna se zvezda svitla, Austrija! jadraj za njo, se ne laže, Ona te pelje z goljfivga morja –
„Že močen na morju Ilirjan je bil, K' se ladije tesat Je kimic vučil“...
Cookies on Poetry Cove