Lepo čemerlom v gorcem je poletji:
Obilo paše jim po polji, v resi je,
Povsod cveto medene jim koncesije;
Brenčeč letevajo okrog po cvetji.
Obnožje, sterd, zalego v prizadetji
Množe si vednem, vzeti ne dade sije;
Strupenim želom, ki jim zad v telesi je.
Bore se hrabro v mahoveni zavetji.
A ko jesen je, o kako medlevajo!
Od dne do dne bolj redki siromaki
Život z životom zmerzli si ogrevajo.
Sertinci, ostrozbadni prej junaki.
Zamolklo zdaj, otožno pobrenčevajo. –
Kaj pravite podobi tej, pervaki?