Hinavca, pismouka, farizeja
Če božji sin nij mogel sam terpeti,
Kako bi jaz ga mogel rad imeti,
Jaz, na človeštva deblu šibka veja?
Ljubezen me navdaja najgorkeja
Do vseh ljudij, kar jih živi na sveti;
Ne morem za hinavca se ogreti,
Če sili me zapoved najostreja.
Soneti moji, menim, dosti pričajo:
S pervaki nijsem bog ve kaj priljuden;
Njih grehe in sleparstvo pridno bičajo.
A jaz jih bičati ne bodem truden,
Dokler slepiti se ne naveličajo;
Nad vse pa mi hinavec je ostuden!