V zelenji pišem „dunajske sonete“.
Že cveti jablanam se obletevajo,
Marjetice, zlatice razcvetevajo,
In rože so uže na pol razpete.
Veselje v krilu je narave svete:
Metulj se ziblje, sladko tiče pevajo;
Stvari vse radost svojo razodevajo,
V preblaženi ljubezni mladi vnete.
In jaz? – Ko cvetje, petje me obdaja,
Ko ljubi vse, kaj hočem jaz početi?
Serd, jeza, čutim, v persili se mi taja.
Pervak naj pride, hočem ga objeti!
Velika moč cvetočega je maja.
Mirujte zabavljivi zdaj „soneti!“