Ko tožil sem o žalostni osodi
Dežele nase, ki jo sini plenijo,
Najboljši sini, kakor sami menijo –
Mi vemo, da jih samopašnost vodi –
Tešili so me znanci: „Miren bodi!
Glej nado našo, mlado glej Slovenijo;
Bodočnost njena je, visoko ceni jo!
Rešitev pride nam po mladem rodi.
Ta zarod pojde, z njim njegovi zbori,
Nesramnost z njim in samopridnost pade;
Z njim vsi domači minejo razpori.
Kermilo pride v čile roke mlade,
Nove moči, visoki, blagi vzori – –“
O kje ste, sladke moje serčne nade!