Pušice prožil z lahkega sem loka
V pervaško neprijazno mi kerdelo;
Lehko jih nekaj je mimo letelo,
Preveč se v jezi mi je tresla roka.
Zdaj molči jeza! – Žalost mi globoka
V prijazne svojcev verste vodi strelo;
Potrebno, vidim, vendar bridko delo!
Kaj čem? – Ljubezen pokori otroka.
Ne! strel ne bodem streljal. – Morebiti
Krivico, nehote, komu bi storil,
Hudo bi bilo mi koga žaliti.
Iz serca bodem v serce jim govoril;
O da bi mogel z upom se tešiti,
Da iz med vseh en sam se je spokoril!