Ab Jove! – S tabo začnem, sveti „Oče“!
Se strehe vrabec nam na tla ne pade,
Brez tebe, v zbor nihče se ne prikrade;
Vse vidiš ti, nič nij ti nemogoče.
Oblast od Drave tvoja je do Soče,
V te stavijo Slovenci svoje nade,
Ti milosti deliš jim, ti „nagrade“,
Do tebe vsak pošilja prošnje vroče.
Ti nam germiš, ti delaš dež in jasno,
Ti pišeš veliko in malo „pratko“;
Slovenija te moli enoglasno.
Kar hočeš, vse se ti izteče gladko,
Če tudi časi zdi se nam počasno;
Češčeno tvoje nam ime presladko!