Oj ljudstvo ti slovensko zlata vredno!
Pošteno, umno, kakoršnih je malo;
Kako si tem sleparjem v roke palo,
Ki te v pogubo vodijo dosledno?
Pred svetom sramote, gerde te vedno,
In ti za vse jim to še daješ hvalo;
S čestjo poprej si se imenovalo,
Zdaj si ne upaš v družbo več sosedno.
Kako ti z blagom tvojim gospodari
Ta zarod, samopriden in nesramen,
Ki prid le in dobiček mu je mari!
Ti prosiš kruha – on ti daje kamen;
Kaj ti še dosti dolgo ne slepari?
Bog te odreši tega zlega – amen!