Zadosti že sem slišal joka,
Zadosti solz sem videl že;
Pa jokajočega otroka
Spomin iz glave mi ne gre.
Po vdovi, dan prej pokopani,
Kakor navada je pri nas;
Hodili molit so vaščani,
Otrok šel z materjo sem jaz.
Ko blizo smo mertvaške koče,
Mil jok začuje se iz nje;
Otrok po materi se joče,
Sam, v veži zapuščen sede.
Pogled le--ta presune mene,
Solze mi pridejo v oči;
Tešiti hočejo ga žene,
Kaj pa jim on odgovori?
"Ne prigovarjajte mi revi,
Da naj ne jokam se nikar;
Ne čujete? -- kozica v hlevi
Po njih mekeče, -- vboga stvar!"
Zadosti že sem slišal joka,
Zadosti solz sem videl že;
Pa jokajočega otroka
Spomin iz glave mi ne gre!