Orest

Ubit je vrag, zaklan v kervi leži, Ko gad s peto na poti poteptan! Nemirni duh očetov! hiti zdaj, Pij, srebaj, liži gorko kri

Sovragovo! Dovolj ti bo kervi! Preveč! -- Nikar! kri materna je vmes, Kri materna, ki jo prelil je sin! (Meč mu pade iz roke.)

Oj. oj! ne poči, glava! mi nikar, Možgani vroči! ne zavrite mi, Tako le dolgo, da si preslepim Z zvijačami serce, da prav sem storil.

Očeta mi je umorila mati -- Jaz sem umoril mater, kri za kri! Nedolžen sem, ne čujte, sodniki? Kaj stresate glave, kaj v stran oči

Obračate, kaj groza zdriza vas? Strah vas je sina, ki je mater vbil. Gorje mi! zakon večni sem poderl, Natori z mečem sem serce presunil,

Da ostra spreleti jo bolečina! -- In vendar moglo ni drugače biti. Zakaj si mi storila to? Otročje bi ljubezni bil izgled

Orest ljudem, po pesmih in pravljicah Slavljen od ust do ust; sedaj pa gnus Odraslim bom, otrokom strah; sinu, Z imenom mojim mati klela bo --

Kako sem, mati! jaz zaslužil to? V nedolžnosti sem živel, kakor drug Otrok, pod tujo streho, pa vesel In srečen, v serci z eno le željo:

Da gledal materi obličje bi Enkrat! -- Po noči v sanjah sem igral V naročji njej, z roko jej božal lice. Čistejša ko deviška luč Dijane

Sijala materna mi je podoba; Zakaj, o sestra! odgernila si Strašno skrivnost z nemilo mi roko? Tedaj pa morala si vmreti, mati!

Preveč te, mati! ljubil je Orest! O svet, o svet! česa naj se deržim, Kaj sveto naj mi bo, kam naj oko Obračam verno, ko mi čern oblak

Zakriva svitlo materno ime? O da bi ga ne bila vsaj branila, Ko sem zavihtel nanj pravični meč! Ko ležal v kervi je na tleh, kdo ve?

Morda bi srečno ti ubežal bil S čisto roko? -- Tako pa si zastonj Klečala pred menoj, zastonj, me zvala Priserčno dete, oh! zastonj z roko

Kazala persi: prizanesi jim! Tu si počival sin, tu se redil! Zastonj! zverti se svet mi pred očmi! In oh! iz persi tok kervav se vlije!

Hu! hu! strašan pogled! (Elektri, ki ga tolaži:) Nazaj pošast, Ne sestra ti! Ti si vodila mi

Roko naravnost materi v serce. Peklenska ti erinja! Glej! glej! Zija pekel, iz njega se vali Debela, černa tma, za njo -- pošast

Se plazi, pazi, voha sled -- še ena! Cel roj iz žrela vre! -- Strašne žene! Krog glav -- grozni lasje! -- se gadi jim Vijo, pleto, z jeziki sikajo!

Iz kač spleten jim v rokah zvižga bič! V me lačne vpirajo oči -- in zad -- Gorje, gorje! stoji kervava mati, Ko gladne pse jih ščuje v me!

Čern se mi dela svet -- moj meč! moj meč! (Omedlevši se zgruzi Piladu v naročje)