Kaj gledaš skrivaj me od strani,
Pol vsmiljeno, pol radovedno,
Popotnika, ki se pri vas mudi,
Ti dekle ljubezni vredno!
Le bliže sem, bati se mi ne smeš,
Nasproti mene sem sedi;
Saj, kako mi dobro dejo, ne veš
Priserčni tvoji pogledi.
Ko mati mi tvoja pripravlja jedi,
Ti polni mi čašo prazno,
In časi svoje černe oči
Daj gledati mi prijazno.
O da pri vas ostati ne smem,
Kjer živel bi v srečni samoti;
Odtegnil bi sem se posvetnim ljudem,
In njihovej revi in zmoti!
Pozabil bi svet in njegovo gorje,
Pozabil bi lastne nesreče;
Počilo bi tukaj si trudno serce,
Hladilo si rane skeleče.
Pa kaj se ti jasne kale oči?
Od vsmiljenja so ti vnete;
Na zadnje bi me še ljubila ti, --
Ti zlato, priserčno dete!
Le hitro spet v roko popotni les,
Pa dalje, dokler ni prekasno!
Obriši solze si, dekle! iz očes,
Ko prej naj ti gledajo jasno!