Narodi boje bijejo krvave,
Zemljo oblastno z mečem si delijo
Narodom z jeklom pišejo postave,
Ki v sužnih sponah žalostno medlijo
Kervavi lovor si vijo krog glave,
Pridobljen z jokom vdov in podertijo;
Brat z bratovo kervjo si piše dela,
Da slava jim na veke bi živela!
In ti, moj rod? -- Kjer sodijo osode
Narodov se, tam glas se tvoj ne čuje;
Trobojna tvoja kdaj zastava bode
Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje?
Kdaj ti ponosno vodil boš narode,
Ki spone nosiš zdaj oblasti tuje? --
O ne žaluj, če ti je kriva sreča,
Namenjena je tebi slava veča!
Glej! koderkoli se oko ozira,
Razsaja maščevanje, serd, krivica;
Mogočni brata slabjega zatira,
Terpi človeštva veča polovica
Sovraštva svet je poln in poln prepira,
V temo zavita sveta je resnica:
Kdo v bran se stavil bode sili jezni,
Kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
Ti rod moj, mili rod! ti hudobije,
Sovraštva razdejal boš carstvo kleto.
Komu pač v persih blažje serce bije,
Komu za bratov srečo bolj uneto?
Ti boš pomiril smertne razpertije,
Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto;
Tvoj bode venec zmage nekrvave:
Naprej moj narod -- "Naprej zastava Slave!"