Na tujem, zgodaj ločen že od doma, Živim med glasnim hrupom tihe dni; Moj duh pa krog skerban po svetu roma, Pretekle in sedanje zre stvari;
Človeštva gleda trudapolna pota, Terplenje, revščina povsod in zmota! Golobu trudnemu enak, pokoja, Tolažbe žejen vrača se domu;
Al oh! obraz tvoj, domovina moja! Tolažbe mu ne daje in miru. Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo! Pa kdo mu kaže pot do sreče pravo?
O naj molčim, kaj serce tu mi čuti, Da huje ne raznamem starih ran; Obup zagrinja v tamne me peruti, Da nam posije kdaj rešivni dan.
V tej žalosti me glas tolažit hodi, Sladko priliznen glas: Le miren bodi! O tebi govori mi, oj mladina! Da tebe ni okužil smertni strup;
Da nate se ozira domovina, Ti cvet si njen, ti sladki njen si up; Za vse, kar lepo, blago je in sveto, Za dragi dom serce je tvoje vneto.
Čuj milo prošnjo brata v tuji zemlji, Dasi neznan, po rodu brat sem tvoj; Nikar mi upa zadnjega ne jemlji, Ko vse se maja, ti vsaj terdno stoj!
Da ti ne vgasne v persih ogenj sveti, O hrani, brani ga, skerbno ga neti! Ko um bistriš, serce si blaži -- v čisli Serce ti bodi vedno in povsod;
Ko ljubiš domovino svojo, misli: Človeku brat je človek, rodu rod; Preganjanja se varuj in razpora, Sovraštvu v sercu ne dajawj prostora!
Pot ravna, vedi, prava je edina, Nje v vsem dejanji derži se zvesto Hinavstvo, laž je grehu korenina, Resnica naj nad vse ti sveta bo!
Kar misliš v serci, to v dejanji kaži, Ne sebi, drugim se nikdar ne laži. V katerikoli pride ti podobi Skušnjava zapeljiva, terdno stoj;
Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi! To prošnja moja je, to uk ni moj. Pa kaj! saj treba ni ti prošnje moje, Serce le blago vedno slušaj svoje! --
Cookies on Poetry Cove