Pozdravi bog te, belo mesto!
Nad tabo sivi, stari grad;
Iz daljne sem dežele zvesto
Prišel te pozno obiskat.
Ti pač si mene pozabilo;
Let mnogo je preteklo že,
Kar sem zapustil tvoje krilo,
Zapustil tvoje sem gore.
Gore spet gledam zaželene,
Veselje mi rosi oko;
Oh! bo še kdo se spomnil mene?
Saj sem spremenil se močno.
Obličje se mi spremenilo,
Ostalo je, ko prej serce;
Ljubezen verno ohranilo
Do mile rojstne je zemlje.
Oko te moje spoznalo je koj,
Ko si po cesti urno korakal;
Ne bodi preprost, prijatelj moj!
Kako bi bil hud, da me nisi čakal?
Hvaležen sem ti v resnici za to,
Da k mojemu si se prihodu potrudil;
Navzkriž po nesreči ure gredo,
Zato si za pet minut me zamudil.
Preteklo deset in več je že let,
Kar nisem te videl in s tabo govoril;
Hrepenel sem vedno, te videti spet,
Gorečo željo mi je čas dozoril.
Prinesel sem sabo polno serce,
Izsuti sem želel ga tebi v naročje;
Pa čudno! iz ust mi beseda ne gre,
Saj tebi se zdelo bi preotročje!
Ne vprašaj nikar, kaj me je vžalilo,
Da prej, ko sem rekel, nazaj že grem;
Premalo sem videl in -- preobilo --
Kaj serce mi žali, težko ti povem.
Dežela je lepa, kje pa so zvesti
Sinovi ljubeči jo iz serca?
Oh! v daljni deželi, v tujem mesti --
Tam pravo je rodoljubje doma!
Lepo hvalo, dekle zalo!
Da si se tako ljubo
Z okenca mi nasmijalo
Tujcu, ki gre tod mimo!