"Kam pozna te ponočna hoja Pelja popotnik mladi ti? Iskati si je čas pokoja, Vse že počiva, kar živi;
Vsem hišam so zaperte duri, Čas polnočnej se bliža uri." -- --""Iz daljnega me žene mesta Brez mira noč in dan domu;
Umirajoča mati zvesta Zdihuje, kliče me sinu. Glej tam na griči hišo stati, Tam čaka mene bolna mati."" --
--"Če si pa ti, nič delj ne hodi, Ustavi se, zgubljeni sin! Bog večni tebi vsmiljen bodi, Njej konec dal je bolečin.
Glej grob med grobovi, kjer še trava Ne rase -- tam ti mati spava." -- ""O mati, mati, zlata mati! Glej! tu zgubljeni sem otrok.
Oh! ti ne slišiš me jokati, Zagernil grob te je globok. Serca, ki v merzli spava jami, Otrokov jok ga ne predrami.
Pač zdihovala si po meni, Stezala blede mi roke; Oj pridi, pridi, sin zgubljeni! Da te pritisnem na serce;
Zver bi se bila omečila, Otroka si zastonj vabila. O! -- puste, prazne veselice Serce mamile so sinu,
Ko srage ti bledo so lice Močile smertnega potu. Zastonj sedaj lase iz glave Roke mi rujejo kervave.
O! da zapustil tvoje krilo, Po svetu šel sem mladolet! Ko serce mi je vroče bilo V ljubezni za vesoljni svet!
Bolno in trudno, mati moja! Pri tebi išče zdaj pokoja. Ti ne poznaš, o mati! sveta; Hinavstvo, laž in serd povsod!
V gorje vsa zemlja je zakleta, Zdihuje ves človeški rod. Da smo rojeni, to nesreča, To greh, pokora je naj veča.
Ko divjo zver brat brata goni, Ljubezni tu domovja ni; Oh! jokajo se milijoni, Če eden le se veseli.
Od rojstva vedno pa do groba Človeka spremlja zlega zloba! Mrači se že, mraz me spreleta, Svet mi je tuj-domu, domu!
Le ti si dobra, čista, sveta, Pri tebi bom našel miru; Serce na serce, glavo h glavi! To bolečine vse ozdravi!
Le skozi tamne smerti vrata Do tebe me popelje pot, Odpusti torej, mati zlata! Če grešno ločim se od tod;
Sprejmi zgubljenega me sina! Bog te obvaruj, solz dolina!" Nož v svitu mesečnem zasije, Iz persi vre rudeča kri;
Iz serca sinu gorka lije Do matere, ki v grobu spi. -- Česar mu svet ni mogel dati, Tolažbo, mir mu ti daj, mati!
Cookies on Poetry Cove