IV

Nova ljubezen, življenje novo, Nove mi pesmi iz persi vro. Nazaj, nazaj, serce! iz nova, V samotni tihi hram nazaj!

Ko nekdaj zopet srečna bova, Če srečna ne, pa mirna vsaj. Poglej cvetico! persi mlade Odpre, da pila bi roso;

Z neba ji merzla slana pade, Smert nagne mlado ji glavo. Saj sem svaril te: v izbo malo Zakleni, serce! se z meno;

Med tuji svet je tebe gnalo -- Zdaj vračaš se domu bolno. Ne jokaj, da ti žalovanje Še huje ne razname ran!

Kaj ne? Lepe so bile sanje, Pa splašil jih je svitli dan! Enkrat le mislilo si nase, Greh bilo je že to samo;

Oh! ko tako lepo smehlja se, Kdo bi se sreče branil -- kdo? O pridi! hram te tihi vabi, Prijazno lučiča berli;

Kar se zgodilo je, pozabi, In mirno boš čez malo dni! Brezi jadra, brez kermila Plava čoln mi čez morje;

Ž njim igra valov naj sila, Križem jaz deržim roke. Ne upijte, ne svarite! Kaj me čaka, dobro vem;

Svoje poti se deržite, Jaz pa naj po svoji grem. Po deželi vam zeleni Serca žejna hrepene:

Sreče up je vgasnil meni, Moje nima želj serce. Zdaj me zibljejo valovi, Rahla sapica pihlja;

Jutri ljuti me vetrovi Potope naj v dno morja! -- Veseli obrazi krog in krog! Po njih pa se ti oziraš vesela;

Ni videti tu težav in nadlog, Tu srečen je vsak, kdor ni, pa se dela. Zagledaš mene -- obličje temno Kaj tuje če tu, kjer vse je veselo?

Ko tvoje je srečalo moje oko, Povej! al te ni v serce zabolelo? Oko, sem dejal, povesila boš, Ti gledaš ko prej po množici zbrani;

Kaj hoče tu žalostni tuji mož? Ne glej ga nikar, pa vesela ostani! Življenje vživaj, dokler ti je moč, Mladost in lepoto, dokler ti je dano;

Iz hiše se vmičem v temno noč, Sam -- v serci le temna žalost z mano! Veselje v tvojo hišo gre, Jaz tožen vmičem se iz nje;

Med svojimi boš tam sedela, Ter boš z veselimi vesela. Da sreče tvoje ne kalim, V viharno zimsko noč bežim;

Na praznik svetega večera Vrat nihče tujcu ne odpera. Na vročem vzglavji vroča glava! Polnoč je že, jaz še ne spim;

Pred duri grem, kjer ona spava, Da tam na merzlih tleh ležim. Mir sladki z neba nad te plavaj, Ti duša moja, angelj moj!

V prijaznih sanjah sladko spavaj, Pred pragom čuje ljubi tvoj! -- In ti mi ne učeš na glas, serce! Molčeče prenašaš pozno srečo?

Sladke iz oči mi lijo solze, Da vslišala mi je željo gorečo. Kako je bilo, saj sam ne vem, Na mojih so njena usta gorela;

Rad srečo bi pravil vsim dobrim ljudem, Pa mora molčati duša vesela! -- Glej! drevje po gozdu rumeni, Pero za peresom na zemljo pada;

Iz redkega germa se pesem glasi, Otožna pesem samca sternada. In meni in tebi gine mladost, Ne pride več ura zamujena;

Izpijva ljubezni zadnjo sladkost, Ljubiva, ljubiva se, lepa žena! V naročje naj ti naslonim glavo, Otožnost loti se mi serca po sili;

Ko mene in tebe več ne bo, Tu bodo se drugi srečni ljubili. Oh! konec kratke sreče je že! Za goro se urno solnce pomiče;

Smeh, kriki veseli z doline done, Vesela družba k odhodu kliče! Podaj mi roko, če imaš serce, Ta puhli, ta spačeni svet zapustiva;

Čez sinje, prostorno morje beže Vetrovom, valovom se izročiva! Tam sredi morja zeleni otok, S prijaznim germovjem obraščena skala;

Za dva je dolg dovolj in širok, Tam bova si novo selo izbrala. Nad tabo nebo, krog tebe ravan, Brez konca mokra se razprostira;

Penečih valov tu šum se glasan Ob steno vbija, pojema, umira. Hinavstvo in laž ni tukaj doma, ne rjove tu vojska med brati serdita;

Po trati nedolžna si serna igra, Verh skale gerlica mlada pita. Preteklih časov bridki spomin V globoko morje vtopiva vesela;

Življenje novo brez rev bolečin Tam bodeva mirno skupaj živela. -- Pa kaj se nazaj oziraš plaho, Kaj noga se ti pomišlja ustavlja?

Nazaj ti oberneno mokro oko Priljubljene kraje molče pozdravlja. Ostani, -- vsmiljenje s tabo imam, Ne boj se, ne boš se od tod ločila;

Na vsem širokem svetu sem sam, Saj ti me nisi nikdar ljubila! -- Glej! solnce se skrilo je za gore, Mrak loge, doli prepreza molčeče;

Kaj, moja spremljavka! ti vtriplje serce, Kaj trudna ti noga plaho trepeče? Postoj! nazaj se verni k ljudem, Glej! vas blišči se v poslednjem žari;

Nikar ne miluj me, ko dalje grem, Roko mi podaj, pa bog te obvari! Spremljala si me, dokler je bil dan, Ko sva po cvetečem polji hodila;

Ko čaka me gozd zaraščen, teman, Zdaj boš od tujca se poslovila. Za mano ti solzno gleda oko, Ko sam popotujem pot neznano;

En sam še moker pogled v slovo, -- Potem se germovje sklene za mano! Le pojdi, kamor ti serce veli, Če mari ti ni nič moje izgube!

Ti pomnila bodeš vse žive dni Ljubezen mojo in moje poljube! Ko verneš po hrupu v svoj tihi se hram, Na roko boš trudno glavo naslonila;

Tedaj ne bo moč ti braniti željam, Spomina objela te sladka bo sila. In gorke v oko ti privro solze, Zalije ti persi žalost globoka;

Po meni bo klicalo glasno serce, Ko dete, ki se po materi joka. Zastonj tolažba! mogoče ne bo Vtešiti mu želje po meni goreče;

Da nanje naslonim ko nekdaj glavo, Saj ono ne najde brez mene sreče! Le pojdi od mene, le pojdi molče, Saj ti ne brani nobena sila;

Če ni ti sedaj v očesu solze, Po meni jih boš obilo še lila! -