III

Serce mi vtrujeno miruje, Ne vabi ga v življenja hrup! Po sreči mi ne izdihuje, Neznan mu strah, neznan je up.

Le enkrat daj še, majnik zlati! Da gledam zorni tvoj obraz; Ne branim se potem zaspati, Zagerne naj me večni mraz.

Rad slišal tice kukavice V zelenem bukovji bi glas; Enkrat še petje prepelice Med žitom, ki hiti že v klas.

Rad gledal čedo bi po griči, Pastirja ki med njo sedi; In v gnejzdu gledal na germici Rad penico, kako vali.

Ko vidim kliti vse in rasti, Ko rod iz roda se rodi; Na persi čem ti, zemlja! pasti In zadnji dih naj mi zbeži.

Zastonj, drevo! si zelenelo, Zgubljena ti je ta pomlad; Mlado ti perje vse je velo, Cvet zamorjen ti je in sad.

Kaj mati zate ni skerbela, Ko je prišel nevarni čas; Kaj ni natora te odela, Ko se je bližal nočni mraz?

Saj ti si zvesto jej ostalo, Iz njenih persi pilo moč; Ž njo si terpelo, ž njo vživalo Pomlad in zimo dan in noč.

Da jaz sem zgubil sad in cvetje, Zgubljeni sin, kaj tožil bom! Zapustil materno zavetje, Natoro sem in rod in dom.

Pa kaj! pomlad in ž njo zelenje Vernilo bo se tebi spet; Jaz zgubil mlado sem življenje, Izgubil brez sadu sem cvet.

Na šibki veji, tanki smreki Pripela tukaj dom si svoj; Preblizo tu si pri človeki, Človeka, tica! se mi boj!

Ne veseli se tuje sreče, Podira rad, mori povsod; Ne gane ga oko proseče Za mlado kri, nedolžni rod.

Ko gledam te na tihem -- brani Solze se komaj mi oko; Bog srečno, tica! te ohrani, In pa tvoj mili rod s tebo!

Ves dan čepiš tu in skerbeče Obračaš sem ter tje oko; List zašumi -- koj zatrepeče Serce za družbo ti drobno.

Ljubezen nas je zapustila, Zvestoba ž njo šla iz sveta; Le v vašem gnejzdu, tica mila! Ljubezen zvesta je doma.

Zatorej ko te gledam -- brani Solze se komaj mi oko; Bog srečno, tica! te ohrani In pa tvoj mili rod s tebo!

Kaj samec pohajaš, mladenič bled! Glej jasno nebo se nad tabo razpenja; Pomladi, novega se življenja Raduje okrog vesoljni svet. --

Po tratah glej vesele ljudi! Komu je tu mari nadloga in reva? Sladko v goščavi slavec prepeva, V višavi škerjanec glasno žvergoli. --

Za parom par se versti vesel, Za roko je ljubi ljubo prijel, Sprehaja se ž njo po zeleni travi, Sladke ji besede v uho pravi,

V cveteče germovje se zgublja ž njo. Kaj mokro za njima ti zre oko? -- Zastonj tu stojiš, zastonj boš stal, Da kdo bi prijazno besedo ti dal,

Da kdo na veselje bi vzel te sebo! -- -- Za svojem le vsak veseljem hodi, Ti samec vesel, ti žalosten bodi, Zakaj? nihče te vprašal ne bo. --

Za zimo versti se zelena pomlad, Cvet pride iz bersti, iz cveta sad; Ti vživaj, ne vživaj sad in cvet -- Po svojem krogu verti se svet! --

Zatorej razvedri si temni obrawz. Zgerbančeno čelo, mladenič! si vgladi: Veseli hvaležen se zlate pomladi, Ter vživaj mladost, dokler je čas! --

Ko gledam te, zelena njiva! Ki v klasje ti lati gredo, Kaj žalost mi serce zaliva, Zaliva solza mi oko?

Škerjanec, čuj! nad tabo poje, Vesel v višavo se verti; Sred tebe ima gnejzdo svoje, V njem starka mlade mu godi. --

Ti vsako leto zelenela, Rodila bodeš zlati sad; In pesem nad teboj donela Škerjanca slednjo bo pomlad.

In drug bo tu sedel veselo, Kjer jaz sedim zdaj nad tebo; Življenje njemu bo cvetelo, Ko mene zdavnaj več ne bo.

Veselo naj življenje vživa, Saj pride kmalu drug za njim, Ki bo govoril tebi, njiva! Tako, ko jaz zdaj govorim!

O mehka noč, pomladna noč! Kako me božaš prilizljivo; Mladost, ljubezen dihajoč, Kaj vabiš, maj! me zapeljivo!

Psi lajajo, prijazen glas! Tako si me pozdravljal v noči, Ko sem hodeval k ljubi v vas V prijazni, beli samski koči!

Lehke noge, lehko serce, Iz persi mladih pesem glasna! Tako k dekletu v vas se gre, Tako mladost se vživa jasna.

Mlade noči, sladke noči! Kje ste ljubezni ve nebesa! Ti luna! za oblak se skrij, Da mokrega ne zreš očesa!

Ne! sveti komur še cvete Mladost, ljubezen, sreča dvojna Samotna postelj čaka me, Mirujte persa nepokojna!

Ostani mu, ostani zvesta! Solzeče prosi te oko; Ni dalje meni tukaj mesta, Roko podajam ti v slovo.

On, ki človeška serca sodi, Ve -- žale misli v mojem ni; Ti srečna, s tabo srečen bodi, On, ki ti zanj serce gori.

Zadosti, da je eden srečen, Jaz, ali on -- kaj de mi to? Spomin hranilo tebi večen Hvaležno serce moje bo. --

Pa sladka misel, zapeljiva Tolaži, boža mi serce; Naj bo resnična, ali kriva, Da me le teši, nič ne de!

Ko je serce še tvoje spalo V nedolžnosti otročjih let; Ko nepokojno ni še plalo, Ko še neznan ti bil je svet;

Ko mehka sapa pomladanja Izvabi cvetko iz zemlje, Ko bil bi jaz tako iz spanja Serce izbudil ti -- kdo ve? -- --

Ne! -- srečna bodi in vesela; Ko boš njegova, on bo tvoj, Ko mu v naročji boš slonela, Spomin naj te ne moti moj!

Ostani mu, ostani zvesta, Še enkrat prosim, predno grem; Ne vprašaj, kam me pelje cesta, Od tebe strani -- kam! -- ne vem!

Kaj deček kališ mi bistro vodo! V njej gleda ob robu se mlada cvetica, V njej gledajo jasna tvoja se lica, V njej bistro se tvoje gleda oko.

Ti bodeš kalil čez nekaj let Serce in jasne oči dekleta, Ki reva v ljubezni bo zate vneta, Da več se smijal iz njih ne bo svet! --

Kako si otožno, jesensko nebo! Pod tabo vse hira, Vse vene, umira; Življenje jemlje slovo.

Hripavi Žerjavi Visoko kriče, Na južno hite.

Poglej drevo! Zeleno pero Suši se mu in rumeni. Cvetica

Samica Na trati medli. Visoko, čez gore in čez planjave Do južnih krajev poneso te krila;

Ko mene tu derži sovražna sila, Slovenskih gor boš zerla znane glave! Tedaj postoj, pozdravi mi z višave Moj dom, sporoči serčna mu voščila:

Da srečo bi nebesa mu rosila In dar miru in med sinovi sprave. Otrok njegov po širnem svetu tava, Za tujo mizo tujec s tujci seda,

Pod tujo streho ko popotnik spava. Ne ve, kaj slast je serčnega pogleda, Prijaznega iz ljubih ust pozdrava, Domača mu je tuja že beseda! --

Zakaj pa nisi prej nanašal, Ko drugi tiči, tudi ti? Pokaj si do sedaj odlašal, Ko list že drevju rumeni?

Zapertega je tesna ječa Deržala te do tega dne? Al pa ti morebiti sreča Prej ljube dala ni zveste?

Le poj, le poj, vesel žvergoli, Cveto ti zlati dnevi zdaj; Saj bolje pozno, ko nikoli; Bog meni tako srečo daj!

Oh, kaj ste res spet tu, solze? Kar dež je zemlji razsušeni, To ve nesrečnemu ste meni, Oj kaplje ve, grenko sladke!

Več vas ne bo, sem že dejal! Let dolga versta je minila, Kar ni mi solza lic močila, Dasi sem toliko prestal!

Preživel žalostne sem dni, Izdihoval sem brez pomoči: Zdaj, zdaj mi polno serce poči; Pa solze bilo ni v oči.

Zdaj pa ste zopet tu, solze! Tecite, curkom mi tecite, Serce mi lajšajte, hladite, Ubogo, bolno mi serce! --

Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost! Noč in dan si zvesto z mano, tiha žalost! Spremljaš me, ko tih čez polje grem zeleno, Z rožicami obsejano, tiha žalost!

Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam, Mesto mirno ti je znano, tiha žalost! Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu Grem v veselo družbo zbrano, tiha žalost!

Pozno ti pri zglavji mi sede zatisneš Rahlo mi oko zaspano, tiha žalost! Ti iz kratkega izbujaš zopet spanja Z mehko me ročico rano, tiha žalost!

Zapustila pač me boš, ko trudno moje Truplo bode v grob dejano, tiha žalost! Visoko pravega pevca čestimo, Njegovo ni tako ko drugih serce;

V njem nosi človeštva neskončno gorje; Terpi za nas, da se mi veselimo!