Človekov sin pač bil je duša zlata;
On križ za nas je vzel na svete rame;
A ko mu oskrunjala božje hrame
Menjalcev, kupcev je druhal nosata,
In kar jih sploh živi o kervi brata –
Serd, sveta jeza v persih se mu vname,
Bič v svojo blago, krotko roko vzame,
In zdajci, glej! preozka so jim vrata!
Oj pridi, rešenik, druhal razpodi
Nesveto nam, ki se redi in pase,
A ljudstvo lačno po puščavi vodi.
Kaj bo terpelo to vse večne čase?
Oj žalost! vbogi narod je na škodi,
Po verhu pa še svet mu krohota se.