Nar hujša vsih je bolečin
V nesreči srečnih dni spomin
Dante
Pri oknu sva molče slonela,
Sladko je kos v goščavi pel;
Sladko je v cvetji seč duhtela,
Ki mrak jo tihi je objel.
Na polje hladna rosa pada,
Po nebu vnema zvezd se žar;
Ljubezen diha zemlja mlada,
Ljubezen diha vsaka stvar.
Molče ozre se ona name,
Molče ozrem se jaz na njo;
Oko z očesom tu se vjame,
In z usti usta se vjemo.
"Čuj, v vertni seči prepeva kos,
Na nebu zarija dan naznanja;
Po ulicah zgodnji ropoče voz,
Izbuja se mesto iz kratkega spanja."
""Oj tiho, saj še ne žvergoli
Škerjanec verte se v sinjo višavo;
Še malo zatisni, moj ljubi! oči,
Na persi nasloni mi trudno glavo.
Zagernem okna, da beli dan,
Ne drami sladkega nama pokoja;
Sladko mi je truden život in zaspan,
Ljubezni je trudna duša moja.
Na persih zadremlji mi, ljubček moj!
V naročji ti bodem jaz zadremala;
Ti kos pa v seči cveteči poj,
Da bodeva dalje in slaje spala!""
O zakaj si se mi vdala,
Ti nar blažji izmed žen!
Ti, ki v mladih persih vžgala
Nevgasljiv si mi plamen.
Kar v ljubezni je sladkosti,
V tvojem sem naročji pil;
Srečo vso in slast mladosti
Tebi sem na persih vžil.
Vender, da si se mi vdala,
Grenke točil bi solze;
Zvesta nisi ti ostala,
Zveste nima svet žene!