I

Lehke noge, lehko serce, Iz persi mladih pesem glasna Tako k dekletu v vas se gre, Tako mladost se vživa jasna!

Glas sladki slavcu dala si, natora! Da nam v sercetopeče melodije Ljubezen, hrepenenje svoje lije, Ko tiho v spanji diha plan in gora.

Ko beli dan pripelje mlada zora, Veselo žvrgole se kvišku vije Škerjanec v sinje nebo, da se skrije V daljavi neizmernega prostora.

Serce mi žalost zdaj zaliti hoče, In zdaj ga sladko dviga mi veselje -- Rad bi govoril, pa mi ni mogoče. Natora sveta! vsliši moje želje:

Serce ti drugo v persi meni vstvari, Al pa mi petja sladki dar podari! Le pihaj, le pihaj, veter hladan! Le pihaj, ter hladi mi čelo vroče,

Saj serca mi, da si še bolj močan. Ne bode ti ohladiti mogoče! List za listom z drevja pada, Veter ž njimi si igra;

In tako za nado nada Gine meni iz serca! Pomlad pride in zeleno Perje spet dobo drevo;

Serce moje posušeno Zelenelo več ne bo. Čuj! ostra borja po polji brije, Snežene oblake pod nebom podi;

Cveteča pomlad mi v serci sije, Vse klije mi v njem in zeleni. Ni čudo! saj me je obiskala Ljubezen čez dolgo časa spet;

Ljubezen pa je seboj pripeljala Zelenje in cvetje, pomlajen svet. In tisoč, in tisoč rožic poganja, Iz serca mi nove pesmi vro;

Izbujajo se iz dolzega spanja, In ž njimi veselje, življenje novo. Po nogradu sem se sprehajal, Ter sladko grozdjiče sem bral;

Pa nate, ljubica! sem mislil, Tako pri sebi sem dejal: Sladke res jagode so vinske, To je pač znano vsim ljudem;

Pa slaja še so njena usta, Kar pa jaz sam na svetu vem. Kar žala misel me obide: Al misliš tudi ti na me;

Al tvoja usta morebiti Kdo drug sedaj ljubiti sme? Če si ostala meni zvesta, Naj srečne ure bog ti da,

In ljubega v naročje tvoje Naj kmalo spet me pripelja. Če pa si mene pozabila, Če drug sedaj objema te;

Naj v strup se med mu spreoberne, Ki ga iz tvojih ust pije! "Boš, ljubica! me prenočila? Popotnik terkam na tvoj hram

Tema je že zemljo pokrila, Jaz daleč še domu imam. Dokaj sem storil danes poti, Da trudne že so mi noge;

Počitka dala boš siroti, Ki, kam bi terkat šel, ne ve?" ""Oj sem, oj sem, na serce moje! Tu prostor tebi jaz imam;

Počitka ti od daljne hoje Na zvestih svojih persih dam."" Pred tabo na kolenih v prahu Ponižan jokal sem glasno;

Ti pa od mene sladko svoje Obračala si v stran oko. "Zastonj ti jok in žalovanje, Zastonj lijo grenke solze;

Zastonj! pregrehe černe tvoje Ne spere bridkih solz morje! Serce nedolžno sem ti dala, Ti goljufal si me gerdo;

Izpred oči mi, nehvaležni! Če serce poči mi zato. To komaj si izgovorila, Solze vlijo ti iz oči;

Jaz kvišku planem, te objamem In -- nisi mi branila ti. Zedinjene so solze lile, Ki sva jokala jih oba;

Zedinjene so lahko sprale Pregreho mojega serca! V naročji sem molče ti slonel, Pa v mile zerl sem ti oči;

Objemala, poljubovala, Ljubo si božala me ti. Glej, ko tako slonim zamaknen, Solza mi priigra v oko;

Ti pa zagledala si solzo, Ter si vprašala me plaho: "Kaj solza, dragi! ta pomeni, Ki bistro ti oko kali?

Kaj nisi srečen, imaš drugo, Ki zanjo serce ti gori?" ""Imam, imam jo, drugo ljubo, Ki zanjo serce mi gori;

Al, oh! nesrečna je in bolna, V temi pozabljena medli! Le jokaj, ali se ne jokaj, Kaj to, dekle! je meni mar?

Bolj ljubim jo, ko vse, ko tebe, In bolj jo ljubil bom vsikdar! O da ji more pomagati Iz serca gorka tvoja kri;

Brez straha tebi v bele persi Nož roka moja zasadi. Iz mehkih rok me pusti, dekle! Kako jaz srečen biti smem,

Ko sladko svojo domovino V nesreči zapuščeno vem!" Kaj mi mar je domovina, Kaj mi slava mar in čast?

Ti si moja domovina, Ti si moja sladka last! Stisni me na bele persi, Sladki strup vmori me naj;

Ti si mi življenje dala, Smert mi tudi sladko daj! -- Serca sem tebe, draga! prosil, Na verh mi daješ še roko;

Za roko, dekle! lepo hvalo, Serce mi bo dovolj samo! -- Za gore solnce mi zahaja, Na zemljo pada rosni hlad;

Sladak spomin mi v persih vstaja, Ljubo me hodi pozdravljat. Oblaček ti, ovčica bela! Po nebu plavaj mi naprej;

Poglej, kaj draga moja dela, Da jo pozdravljam, ji povej. Če misli name, bodi zdrava, Poljub ji nesi moj gredoč;

Naj mirno mi in sladko spava, Prijazne sanje, lahko noč! -- Glas tiho meni v serci pravi, Tako mi vedno govoreč:

Če te ljubezen ne ozdravi, Ne upaj zdravja nikdar več. Ljubezen te je pogubila, Mladosti zamorila cvet;

Ljubezen bode se vernila, Prinesla sercu zdravje spet. Ljubezen v serce se vernila, Pomlad se ti na lica bo;

In lica bodo se zjasnila, Zvedrilo bo se ti oko. Pa pesmi bodo ti vesele, Ko pretečene dni krepke,

Iz pomlajenih persi vrele, Smijalo bo se ti serce. Samo to upanje tolaži, To teši serce mi bolno;

Oh skoraj, skoraj se prikaži, Ljubezen! čakam te težko! Oko naj mi zasije tvoje, Zasije zorni tvoj obraz,

In zopet mi mladosti moje Povernil bo se zlati čas! -- Vse to, kar si mi zdaj naštela, Vse to sem, in še več grešil;

Kako bi v lica zarudela, Ko bi odkritoserčen bil! O kaj so si prizadejale, Jezične starke redkih zob,

Da so ti toliko nabrale Pregreškov mojih in gerdob. Kako za vsacega dekliča, Za staro in mlado gorim;

Da malo maram za hudiča, Da njih celo se ne bojim! Kako bi jaz bil jezen nanje, Tako lepo za me skerbe!

Bog plati dobro jim dejanje, Če jim ga sama nisi že! Kaj bi neki ž njim začela, Ko bi res ti dal serce?

Saj še meni sitnost dela, Ki sem bolj mu vajen že. Serce moje ni medeno, Kakor se v sejmuw dobo;

Nagizdano z zlato peno, In zaokroženo lepo. Serce moje ni gredica, Kjer "cvetičice cveto;"

Kjer "šumlja hladnaw vodica, Drobne tičice pojo." Tamno brezno -- huda kača Zvita mu na dnu leži;

Tako je -- to ni igrača Za dekleta, kakor ti. Toraj, dekle ljubeznjiva! Pusti v nemar te reči;

Kakor prej, se še ljubiva, Serca k temu treba ni. Oj tiho, tiho, serce moje! Le malo časa še voljno

Prenašaj bolečine svoje, Saj dolgo treba več ne bo. Ni daleč nama več do groba, Navzdol že pot do njega gre;

Tam bolečin potihne zloba, Tam si počilo boš serce. Tam bova spala drugo spanje, Dramilo naju nič ne bo;

Zaspe tam tudi pevske sanje, Ki zdaj miru ti ne dado. Ne kamna drazega, ne križa Na grobu mojem pač ne bo;

Nihče se vsmiljen mu ne bliža, Da bi govoril mi s solzo: Pod hladno mirno tu gomilo Počivaj trudno ti serce;

Saj dokler moglo si, nosilo Človeštva vsega si gorje! -- Kako si se tako mi prikupila, Priserčna moja, sladka domovina!

Da mi iz serca tvojega spomina Čas ne izbriše, in ne druga sila. Po svetu ti iz varnega si krila Poslala zgodaj zvestega me sina;

Up v mladem sercu -- to je last edina, Ki si na daljno pot mi jo zročila. In vendar, glej! jaz vedno mislim nate, Po tebi serce zvesto izdihuje,

Prelilo rado gorko kri bi zate. Moj duh te v tihi noči obiskuje, In tvoje zveste sine, moje brate, Pozdravljat hodi iz dežele tuje.

Serce moje, kaj če to? Kar si koli poželelo, Dal sem ti, da bi veselo, Enkrat bilo mi samo!

Kaj gorje ti tuje mar? Da kar solnce ga obseva, Vse človeštvo tare reva, Da terpi tu slednja stvar!

Kaj boli te, da mori Brata brat in sin očeta; Da zvestost žene, dekleta, Kakor v solncu sneg skopni!

Kaj si mi tako težko, Kadar slišiš kje otroka, Ki za materjo se joka, Ki mu v zemljo jo neso. --

Nemogoča je pomoč, Pusti druzih bolečine; Glej, mladost ti zlata gine, Bliža se ti dolga noč!