Bralcu

Ni "muza" se meni prikazala, Smehljaje se ni mi "lire" podala, Nobene, Ne zlate in ne lesene!

Pa tudi domača "vila" Ni v sanjah me iz volila, Da naj budim zaspane slovence Iz goste mertvaške sence. --

Jaz pojem le kar tako, (Če pesem je žvergolenje to) Ko tica na veji poje, Vesele, pa žalostne vmes,

Priproste pesmi zares, Pa - svoje! -- Krilatega konja ne jaham Nevarna zdi se mi ježa taka.

Prijatelj od nekdaj sem peš - koraka, S tem rad se pobaham. Ne spušča se pesem moja v oblake, Pa tudi ne v mlake.

Po polji cvetočem naj rajši hodi, Zahaja pa tudi v temno hosto, Zgovarja se s tiči pogosto, Po blatu pa nikdar ne brodi. --

Česti ne iščem in slave, Ne ponarejene, ne prave; Pošteno mi mar je, ne slavno ime. Zato se nikoli peti ne silim,

Ne "kujem" pesmi, kovanih ne "pilim" Jaz pojem samo, da si lajšam serce, To pričajo, menim, pesmi same. -- "Zakaj pa jih daješ med ljudi,

Če vrednost tako je njihova nizka?" -- ""Zato ker drug se nihče ne potrudi, Da spet se enkrat kaj slovenskega tiska."" To pravim pa vender, kar sem pel,

Iz svojega serca naravnost sem vzel; Iz serca, in ne od drugod. Če bo pa našlo do serca pot, Ne vem; ko bi kdaj se zgodilo,

Ne pravim, da me ne bo veselilo. Če kdo morebiti se kje dobi, (Pri nas se godijo čudne reči) Da pesem ga moja pohujšuje,

Prehudo naj se ne togotuje: Res ni za otroke pesem moja, Izlezle ravno kar iz povoja, In ne za hinavce plešoglave ...

Godne si bralce želim in zdrave. Pomisli naj vsak prislovico tisto, Ki pravi: Čistemu vse je čisto. Le to še samo, da te delj ne mudim,

In da se spodobno priporočim: Ošabno po konci glave ne nosim, Pa milostne sodbe tudi ne prosim: Če pesmi ti moje niso po godi,

Ostro jih sodi, Le hud mi, prosim te, bralec! ne bodi! --