Bolnik

"Dej! pa mi še eno žlico nalij Osladne tiste pijače; Pa gorko me v odejo zavij, Ker noče zdravnik drugače."

""Oj tiho, tiho, ljubi bolnik! Tako glasno ne govori; Ostro ti je prepovedal zdravnik, Le to, prijatelj! mi stori.""

"Zdravnik in pa vi ste čudni ljudje, Ležati vam moram po sili; Le persi so mi še malo slabe, Krepki so udje in čili.

Pripravi mi, česar treba na pot, In ne pozabi odeje, Da v hladni jesenski noči život Na daljni poti mi greje.

Ko bo se napočil tretji dan, Tedaj bo pa vse končano; Peljali se bomo v južno stran, V preljubo belo Ljubljano.

Oh! ko me zagleda pred seboj, Kako se bo vstrašila mati! O bog te sprimi, priserčni moj! Veselja se moram jokati.

Pa so mi pisali, da si bolan, Kako sem jokala sirota; Zdaj pa si pred mano zdrav in močan, O hvala ti, večna dobrota! ...

Le dalje, le dalje, vedno naprej, Naprej do bele Ljubljane; Odpira se svet, pred mano, glej! Blišče se gorice znane.

Razmaknite se, ostanite zad, Da svitlo stori se pred mano; Bog sprimi te, sivi, stari grad! Pod tabo belo Ljubljano.

O zlata mati! sprimi vas bog, Na persi stisnite sina; -- Oh! tu je lepo, tu konec nadlog, Minila je vsa bolečina." --

""Zatisnil si, revež! trudne oči, O materi se ti sanja; Bog ti jo tolaži, saj se mi zdi, Ne boš se izbudil iz spanja!"" --

In ko se tretji napočil je dan, Tedaj je pa vse končano; V pokoj so ga nesli v južno stran Ob potu v belo Ljubljano. --