Bog sprimi, svitlo te jezero!
Iz serca kličem ti vesel;
Minulo leto je nektero,
Kar sem slovo od tebe vzel!
Sveta obhodil sem ne malo,
In lepih videl sem jezer;
Oči so jim dajale hvalo,
Serce ostalo ni nikjer.
V spominu tebe je imelo,
Želelo k tebi je nazaj;
V nar lepših krajih hrepenelo
Enkrat te gledati še vsaj!
Spolnile so se vroče želje,
Spet zrejo srečne te oči;
Pa kaj ni čisto mi veselje,
Kaj bridka kaplja ga greni?
Lepo si, ko nekdanje čase,
Lepo in vedno si mlado;
Obličje tvoje še smehlja se
Tako ko nekdaj, mi ljubo.
Serce je moje bilo tako,
Ko zadnjič sem pri tebi bil;
Serce ni moje več enako,
Spoznanja grenki vir sem pil.
Spolnile so se moje želje,
Spet zrejo srečne te oči;
Pa čisto moje ni veselje --
Spomin ga bridki mi kali.
Po jezeru mirno se voziš, labud!
Lepo se, mehko se vrat ti kroži;
Ko dih ti večerni razpenja perut,
Podoben si beli, povodnji roži.
Ti, če me ne moti moje serce,
Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni;
Tako, ko ti, sem jaz ločen od nje;
Ko tebi, po ljubi se toži meni.
Pa, vbogi labud! ti večno si nem,
Jaz v pesmi iščem si tolažila;
Ko ona začuje to pesem, vem,
Solza se ji bo v očesu vternila! --