VIII. Zmaga.

Lepo si, frijulsko polje, Da ne moreš biti bolje! Mastno si, obiloplodno, Bujno in bogatorodno;

Vsako leto si gojeno, Kakor polje ni nobeno, In zato raso ti žita, Žita težka in brinita;

In zato je žlahtna trta, Žlahtna trta tega vrta! Lepo si frijulsko polje, Da ne moreš biti bolje!

Danes pa si oskrbeno Kakor leto še nobeno: S krvco si škropljeno rdečo, Pognojeno s trupel gnečo,

Glej, to so sinovi tvoji, Ki so pali v ljutem boji! ... To je vaš dan, vrani črni: Niste dnes na prazni strni,

Dnes imate dosti dela, Dosti dela, dosti jela: Vsi furlanski hrabri voji Pali so v krvavem boji!

Pa povem naj od začetka Tožno zgodbo do zvršetka! Jutri večer bo o kresi, Ko se božji dan obesi.

Stoja, stoja lepo selo, Kmetsko selo zre v deželo, Bistrica se selo zove, Med Slovenci daleč slove.

V selu biva pa Bogdane, Kmetski veliki župane. Njega kmetje so v tej sili Za vojvodo izvolili,

Kakor stara je navada Za sovražnega napada. Biva v Bistrici Bogdane; Ž njim so kmetske čete zbrane.

In bližine in okrožja Semkaj znesli so orožja. Vojska pa gre na Furlane, Stret zvijačne njih nakane.

Noč počiva na ravnini, A slovenski vrli sini Še so v lepem zboru zbrani, V nočnem zboru pri Bogdani.

Da ti vidiš kmetske trume! Videl brezove si šume, Ko stojijo v mladem letu V zelenji in belem cvetu:

Lepe so te mlade šume! Take so slovenske trume. Ogovarja mi Bogdane Kmetske trume, v zboru zbrane:

„Velemožni vi boljarji, Ljubi kmetje in ratarji! Jutri večer bo o kresi, Ko se božji dan obesi,

Pa smo Lahom obljubili, Da jim bomo gostje mili. Povabili so boljarje In družinske gospodarje.

Pa svetniče Dobrorade Za furlanske zna navade: Nas hote na pirovanje, Pa bo le krvavo klanje

Vseh povabljenih boljarjev In družinskih gospodarjev. Hvala bodi večna Bogu V nebeščanov svetlem krogu,

Ki pokazal nam nevarnost In nam vzel je malomarnost! V gosti smo se obljubili, Kaj obet bi prekršili?

Pa ne gremo le boljarji In družinski gospodarji, Zbrali smo se vsi rojaki, Vsi mladiči, vsi možaki,

Kar orožje nesti more, Pojde tja v furlanske dvore Pozno res smo vojsko zbrali, Ali to nas nič ne žali:

Hteli od Boga smo spravo In potem smo šli za slavo. Kaj li vzmogli bi mi sami? Božji blagoslov bil z nami!

Vse skrivaj smo naredili, Vse Furlanom smo prikrili: Oglednike so poslali, Mi pa smo jih prepoznali

In jih zvito preslepili Z radostnimi poročili. Oglednike mi poslali, Ali niso jih spoznali,

Nam so verno poročili O furlanski vojni sili: Vsi so v Starem mestu zbrani In so zmage že pijani.

Velemožni vi boljarji, Ljubi kmetje in ratarji! Vi ste mene izvolili Vojvodo v tej hudi sili.

Poslušajte moje želje In nauke in povelje: Ako gremo ravno cesto, Ki od nas gre v Staro mesto,

Nastavljali bodo zanke, Zanke pa so zle uganke. – Varno cesto izberimo Pa Furlane prehitimo!

Noč je, ajmo pot pod noge In hodimo svoje proge: K Soči, v čolne tam stopimo In se čeznjo prepeljimo,

Potlej v dežel tja mahnimo, Toda stransko pot krenimo! Gora tam stoji visoka, Oj, visoka in pa sloka.

Na to goro mi stopimo In se zgoraj utrdimo, Ves dan gori ostanimo In se nič ne pokažimo!

Ko pa pride večer kresni, Kres zažgimo donebesni, Da deželo vso obsija! Naj uzre vsa Furlanija,

Kako znajo krese žgati Njih slovenski gostje-svati! Kres ta nam izda Furlane In vse zvite njih nakane:

Če prijatelji so pravi, Pride ves rod po nas v slavi; Ves rod nas na glas pohvali, Da smo njim v čast kres zažgali,

In spremljali vsi nas bodo V mesto in pred vojevodo. Če jim ni do nas ljubezni, Pa tedaj prispejo jezni,

Prihrume z veliko vojno, Ker kalimo noč pokojno. Mi pripravljeni bodimo In se zmiraj vkup držimo.

Ne začnimo mi prepira, Čas gosti je doba mira! Svetih prav mi ne kršimo, Gostoljubja ne motimo!

Samo če bi nas napali, Takrat bodo nas spoznali, Takrat tudi nam gostišče Izpremeni se v bojišče!

Kaj vam pravim še, boljarji, Ljubi kmetje in ratarji: Vidim trato pomladansko; Solnce sije popoldansko

Čez to trato, čez cvetlice, Čez cvetlice krasotice; Ima trata zmiraj cvetje, Večno ima mladoletje.

To ni trata pomladanska, To je dežel talijanska! Oj, ta dežel talijanska, Dežel večno pomladanska

Z divno čarobno lepoto In mehkoto in toploto, Z nedoumnim trepetanjem, Prelivanjem in šumljanjem –

Iz nadzemskega je kraja, Živa je podoba raja! V dežel to spomin nam vhaja Brez začetka in brez kraja ...

Naša zemlja pa je tesna. Ako stvar začne se resna, Oj, vse žile mi napnimo In nikar ne pozabimo:

V prah pobijmo vse Furlane, Da njih dežel nam ostane! Ali prej še pomolimo, Bogu zmago izročimo! –

Izpolnite moje želje In nauke in povelje!“ Vojska vsa je pokleknila In za srečno pot molila.

Potlej vzela hrane s sabo Za prihodnji dan v porabo In se s svojci poslovila In se čilo orožila

Pa brž v čolne je stopala In se tiho prepeljala. Potlej v dežel je mahnila, Toda stransko pot krenila

In na goro je stopila In se v gori utrdila. Ves dan gori je ostala. – Sreča vojsko je spremljala ...

Drevi rečemo: O kresi, Ko se božji dan obesi. Stoja, stoja staro mesto, Stolno mesto, mesto zvesto,

Forum Julii se zove, Daleč na okolo slove. V mestu biva pa vojvoda Ferdulf, slavnega poroda,

In ob njem so vitezovi, Frijulske zemlje sinovi. Vso noč niso nič zaspali, Nego vso noč pirovali

In Slovencem se smijali, Da jih bodo vse poklali. Solnce že nad mesto vzhaja, Vojvoda od mize vstaja;

Vstajajo ž njim vitezovi, Slavnih dedov vsi sinovi. Vojvoda si meč opaše, Konja čilega zajaše:

„Kaj vam pravim, vitezovi, Frijulske zemlje sinovi! Drevi rečemo: O kresi, Ko se božji dan obesi!

Dnes pre bode gostovanje, Pa bo le Slovenov klanje. Dnes velja, dobiti slavo In ovenčati si glavo,

Kakor hoče mi nevesta, Ki me pričakuje zvesta. Kaj vam pravim, vitezovi, Slavnih dedov vi sinovi!

Kaj bi v mestu krvca tekla, Kaj bi v mestu klala jekla! Kmetsko truplo je plesnivo In črvivo in kužljivo,

Mesto bi nam okužilo, To ne bilo bi nam milo! Pojdimo jim ven naproti Po iztočni ravni poti,

Čakajmo jih tam na polji, To bo žitu bolj po volji, Ko mu bomo pognojili S trupli in s krvjo škropili.

Ko dospo, tedaj se sprimo In se ž njimi sporecimo, Da nastane bojevanje, Mi pa kakor vihra nanje!

Potlej gremo v njih deželo, V njih deželo, v vsako selo!“ Ferdulf je lepo obračal, Bog še lepše ga je plačal.

Šla iz mesta vsa je vojna Viteška, kot solnce sojna. Lepa bila je ta vojna, Čvrsta, tudi mnogobrojna.

Krasno svetijo se v sviti Solnčnem viteški nakiti. A najlepši je vojvoda Ferdulf, slavnega poroda;

Trak ima okrog čelade, Trak, oj, znak neveste mlade, Za katero na planjavo Jaše po krvavo slavo.

Šla je vojska kar po poti, Šla Slovencem je naproti In obstala tam na polji, Kjer je vojvodi po volji.

Solnce že visoko teka In hudo z neba pripeka; Ni Slovencev še nikjeri, Niti v ti, ni v oni smeri:

Nejevoljen je vojvoda Ferdulf, slavnega poroda; Že oči iskre mu mrke, Že si jezno viha brke.

Nejevoljnim vitezovom, Slavnih dedov vsem sinovom, Že oči bleste se mrke, Jezno vihajo si brke.

Solnce že čez poldan grede, Glej, Furlanov bridke bede: Ni Slovencev še nikjeri, Niti v ti, ni v oni smeri:

Nejevoljen je vojvoda, Ferdulf, slavnega poroda, Nejevoljni vitezovi, Slavnih dedov vsi sinovi

Solnce se v zapad nagiblje, Že večerni veter ziblje, Kje ostali so Sloveni? Kaj li njih odlog pomeni?

Razjezi se vojevoda Ferdulf, slavnega poroda; Viteze srdito skliče, Siče kakor kača siče;

Razjeze se vitezovi, Slavnih dedov vsi sinovi, V mesto roj se njih pomiče, Sičejo kot kača siče.

Vsi so resni, oj, in besni, Že je prišel večer kresni ... Vino pije vojevoda Ferdulf, slavnega poroda;

Pijejo ž njim vitezovi, Frijulske zemlje sinovi, Da bi pozabili gneva In sramote tega dneva.

Pa priteče straža mestna, Ki stoji na stolpu vestna: „Ondu na najvišji gori Vse je svetlo kot ob zori,

Kresi to so donebesni ...“ „Kaj pak, ko je večer kresni!“ Dalje pije vojevoda In ž njim viteška gospoda,

Da bi pozabili gneva In sramote tega dneva. Spet priteče straža mestna, Ki zidove pazi vestna:

„Okrog ognja so postave, Kakor listja jih in trave ...“ „Kdo drug kuril bi kresove Če ljudje ne?“ spet odzove

Stražniku se vojevoda; Pije dalje, ž njim gospoda, Da bi pozabili gneva In sramote tega dneva.

Spet priteče straža mestna, V službi svoji vedno vestna: „Z gore zdaj se pesem sliši Kot bobnenje v silnem piši,

Pesem močna, donebesna ...“ „Kaj pak, to je pesem kresna!“ ... „A Slovenov to so zvoki, Ti na gori so visoki!“

Zdaj pa vstane vojevoda In vsa viteška gospoda: „Nanje! Da bi nam kalili Noč pokojno, nas motili!“

„Nanje!“ vpije glas vojvode. Konja vojvoda vzpodbode, In za njim vsi vitezovi, Vitezovi in drugovi,

Kakor veter so hiteli, Kakor besi so besneli. Vsi so bili zasopljeni, Zapenjeni, zaprašeni,

Ko so prišli tja pod goro; Prišli z jutranjo so zoro. Vojska trudna je od hoda, Vinski pa je še vojvoda:

Precej hoče z vojsko v goro, Da Slovence zmaga skoro. Hildebrand je najstarejši, Najstarejši, najmodrejši.

Brž pristopi k vojevodi In tako-le vse presodi: „Svetih prav mi ne rušimo, Gostoljubja ne motimo;

Mi Slovence smo zvabili, Naj nam bodo gostje mili, To ti, vojevoda, vedi! Sem so prišli po besedi.

Dokler mirni so na gori, Gostov, vojvoda, ne mori! Mimo tega jih je dosti, To so nam nevarni gosti!

Res smo sami vitezovi, Pa nevajeni te lovi: Predno pridemo do vrha, Kamenje nam meče skrha ...“

„Arga-bojazljivec!“ sikne Ferdulf, hudo starca pikne. „Arga-bojazljivec!“ psuje Vojska ga in zasmehuje.

Starec Hildebrand zbledeva Od sramote in od gneva; Skoči kakor ranjen jelen In kot gad zasiče zelen:

„Jaz sem arga-bojazljivec? Bojazljivec, ker sem sivec, Ker osivel že sem v bitvi, V mnogi bitvi in moritvi!

Jaz sem bil že v ljutih bojih, Ko si ti bil še v povojih, Veš ti, svetli vojevoda Ferdulf, slavnega poroda!

Ti si arga-bojazljivec, Ne jaz, bitvam vešči sivec! Ha, res lep si ti junaček, Lep junaček, korenjaček:

Slave se mu je hotelo, Ker to dekle je želelo, Dekle mu je obljubilo. Da bi ž njim se omožilo,

Ako si ovenča glavo, Mlado glavo z bojno slavo. Kaj je storil naš junaček, Naš junaček, korenjaček?

K piru mi sosede zvabi, Da zavratno jih pograbi, Pomori in mlado glavo Z bojno si ovenča slavo ...

Hajdi, svetli vojevoda Ferdulf, slavnega poroda Z mano v goro na Slovence, Tam povij si slavne vence,

Tam izkaži se, junaček. Oj, junaček, korenjaček! ...“ Kopje Ferdulf vrgel z desno In kot tur zaručal besno;

Ali Hildebrand je spreten, V hrib hiti kot mladoleten, In za njim divja vojvoda. Kaj li hoče zdaj gospoda?

Vojska vsa se zdajci zgane, Za Ferdulfom v goro plane. Stal na vrhu je Bogdane, Ogovarjal čete zbrane:

„Dnes ne bomo pili vina, Tekla bode kri črnina! Ne gredo po nas pokojno, No gredo z vojsko nebrojno.

V divjem tiru vkreber spejo, Kot oblak na goro vrejo. Pa, da nam kdo ne poreče, Da smo mi izdrli meče

In prepire započeli – Vstani, Vladimire smeli, Vladimire, sin jedini, Sokol drzni na planini!

Bližajo se vražni tropi, Na visoko skalo stopi, Kvišku pa nad svojo glavo Belo drži jim zastavo,

Češ, da mi smo gostje mirni, Gostje mirni, ne prepirni. Mi pa dobro jih pazimo In pripravljeni bodimo!“

Slušal Vladimir očeta, Njega volja mu je sveta: Ko so blizu vražni tropi, Na visoko skalo stopi,

Kvišku pa nad svojo glavo Belo jim drži zastavo. Komaj pa na skalo stopi, Že mi mladec s skale lopi:

Pušica je priletela, V prsi mladca je zadela. Pade mladec na žemljico, Izpusti mlado dušico.

Krikne Bogdan vojevoda: „Huj, furlanskega izroda! Bog nebeški. Ti zdaj vedi: Mi smo prišli po besedi,

Mirno prišli kakor svati, Pa nas hoče Lah poklati. On besedo dano kruši, Gostoljubnost sveto ruši.

Hej, Slovenci, na Furlane, Izdajalce, črne vrane!“ Zabuči Bogdan vojvoda, Zabuči kot silna voda

Njega vojska na Furlane, Nanje plane in jih mane. Z gore skale so valili, Pridno pušice prožili

In metali bojno kopje. Lahi padajo kot snopje. Hildebrand, glej, pade prvi, Mrtev pade v svoji krvi;

Predno pa je padel starec, Dal še mnog je ljut udarec – Vsa čast tebi, starec sivec, Sivec si, ne bojazljivec!

Kam te nese bes, vojvoda Ferdulf, slavnega poroda? Kam vihraš tako v pogubo? Stoj, če ti življenje ljubo!

Tamkaj ne dobiš Blandine, Mile svoje signorine, Tam dobodeš drugo ženko, Tujo ženko, smrt pregrenko!

Ferdulf kar naprej se trudi, Ali zdaj na tla se zgrudi: Skala z gore je pridrla, Vanj pridrla in ga strla;

Pal je na zeleno rušo In izpustil zdajci dušo. Stok od zdolaj, vrisk na gori Donebesen zdaj zaori.

Vitezi so kar besneli In se v goro zaleteli. Prvič s konjci so skočili, Naskočili, odskočili:

Konjci v skale so trčili, Konjci glave si razbili. Drugič z meči so skočili, Naskočili, odskočili:

Meči so se otopili In ob skalah se zlomili. Tretjič z glavo so skočili, Naskočili, odskočili:

Strte so odnesli glave, Strte glave, a nič slave. Zdaj pa so pete brusili In nizdolu se podili.

Že pritekli so na polje, A tu ni jim bilo bolje: Kdo hiti jim tam naproti, Da jim beg vzkrati in zmoti?

Bogdan je poslal te trume Po nasprotni strani šume: Hitro kakor roj žuželek Naj hiti le-ta oddelek,

Naj hiti in v loku teče. Da Furlanom beg odseče. Z gore skače sam Bogdane, Da jih v ljuti pesti zmane

Spredaj, zadaj glej sovraga! Ali teče rdeča sraga! Bilo pušio je svrčanje, Bilo kopji je metanje,

Bilo mečev je rožljanje, Bilo je krvavo klanje! V klanji tem pa vsi Furlani Obležali so na plani,

Vsi so v zemljo črno pali; Vse Slovenci so poklali In so polje pognojili. Pa so dežel v last dobili,

Lepo dežel vso furlansko, Krasno trato pomladansko. Kaj bo z vami, oj, ženice? Vdove zdaj ste sirotice!

Kaj bo z vami, oj, neveste? Vzeli ženine so zveste! Kaj bo z vami, deve mlade, Ki bi se možile rade?

Ni mladiča več v deželi, Vse so vam Slovenci zmeli! Plakajo furlanske hčere, Brez utehe in brez mere.

Joče, joče i Bogdane, Kmetski veliki župane, Dve sijajni solzi joče. Jedno solzo rosi oče:

Mrtev sin mu je jedini, Sokol drzni na planini. Ta je grenka mu solzica, Oj, solzica žalostnica.

Druga sladka je solzica, Oj, solzica radostnica: Prosto vidi očetnjavo In še okrašeno s slavo.

Pa ko gleda slavo tako, Ni po sinu mu inako, Izpodrine domovina Žalostni spomin na sina;

Posuši se žalostnica, Zaigra le radostnica. Bogdan pade na kolena, In v nebo puhti iskrena

Bogu hvala za rešitev In za to sijajno bitev. Vmes pa, ko se zahvaljuje, Prošnje te še beseduje:

Ljubi Bog naj i v bodoče Bo Slovencem dober oče, Naj jih varuje nesreče, Od Lombardov jim preteče,

Da lepo bi žili mirno. Kjer je njih domovje širno: V novi syoji domačiji, Po vsi vztočni Furlaniji!

Bogdan prosi, Bog ga sliši: Bili časi zdaj so tiši, Naselili se Sloveni So ob Soči bistropeni

Na furlanski solnčni strani; Bili končno vsi kristjani. Ko Furlani so čez leta Spet razvili se do cveta,

Spet so se zmešale nitke: Prišlo novič je do bitke Med Slovenci in Furlani Tam pri vasi Lauriani.

Pemo, vojvoda furlanski, Zmagal v bitki je strašanski, Pa še na bojišči sklene Mir ugoden za Slovene,

Ker so več mu mož pobili, Nego svojcev izgubili. Tudi Rathis-vojevodi Misel v glavo se zaplodi,

Da si splel bi slave vence. Šel je z vojsko na Slovence, V Krajino udri že gori S požiganjem in pomori.

Pa Slovenci zložno čili Ljuto so ga zavrnili. Od teh dob Slovenci prosto So selili se na gosto

Onkraj čez zeleno Sočo, Reko jaderno deročo, Po deželi sojni, sočni, Po vsi Furlaniji vztočni.

Po dolinicah Nediže In še više in še niže Do Timave staroslavne Kraje so posedli ravne.

Glas slovenski še odmeva Ondu prav do tega dneva.