VII. Sanje.

Vso noč niso nič zaspali In nikoder počivali, Hudo ploho so prebili, Dokaj pota prehodili,

Bredli so celo po toči V ti viharni grozni noči – Pa so bili sveto vneti Velmožje, boljarji, kmeti!

Ko so prišli s Svete Gore Ob sijaji zgodnje zore, Vsi so si zatrjevali In med sabo si dejali:

„Lepše še ni bilo noči – Kot v skalah pri svetem oči!“ – Ti to delaš, sveta vera, Šira čudes ti je mera!

Noči pa ni pohvalila, Ampak hudo je tožila Noč le to mi signorina, Grajska gospica Blandina.

Kaj je že s to signorino, Kaj že z našo je Blandino? Teka, teka Minčjo reka, Vedno mi jednako teka;

In po stari je navadi I Blandina žila v gradi. Vedno se mi je bahala, Da Ferdulfa je pognala

Na bojišče, koder glavo Z bojno bi ovenčal slavo. Danes pa se ni hvalila, Ampak je samo tožila,

Noč tožila je sinočno, Njo tožila mi je močno. Kaj ji noč je naredila, Da jo je tako tožila?

Saj na perji je ležala, Pa ni sladko počivala? Zgodaj zjutraj že je vstala, Deklo Teklo je klicala:

„Kaj ti pravim, moja dekla, Stara dojka, zvesta Tekla: Hujše ni še bilo noči, Nje popisati ni moči!

Kaj sem reva pretrpela! Strašne sanje sem imela. V roci sem držala ptiča, Krasnega mi sokoliča,

Pa sem ga spustila davi Plena iskat po planjavi. Ko nazaj sem ga čakala, V strahu zanj sem trepetala.

Pa zaslišala sem zvoke, Strašne in premile stoke. Krik mi zvenel po ušesi, Mraz mi šel je po telesi:

Divji to so bili kriki, Kakor vpijejo skoviki! Zdajci je priplula ptica, Črna ptica roparica;

V krempljih je držala ptiča, Mrtvega mi sokoliča, Ki sem ga spustila davi Plena iskat po planjavi.

Zakričala sem od straha, Šinila po konci plaha! Še sem sanje premišljala, Pa sem v mislih spet zaspala:

Zdaj sem bila na prestola, Polno vitezov okolu. Vsi so tam ponižno stali, Vsi se meni priklanjali.

Jaz sem jih zasmehovala In od sebe jih pehala. Pa je vstopil vitez krasen. Kakor dan pomladni jasen;

Tudi njega sem odbila, Ali neka tajna sila Gnala me za njim je močno: Šinila za njim sem ročno,

Brzo sem za njim hitela, Ko pa k njemu sem dospela In sem ga objela strastno – Senco sem objela lastno!

Ko roke sem razklenila, Pa se zopet sem vzbudila. Še sem sanje premišljala, Pa iz nova sem zaspala:

Krokar me je obletaval, Po vseh potih zasledaval In ni htel od mene iti, Srčno kri mi htel izpiti.

Nisem ga pregnala, vedno Zasledaval me je bedno. Milo reva sem jokala In prebridko vzdihovala,

A iz Minčja grohotanje Čula sem v pomilovanje. Ta grohot je mene vzbudil In rešitev mi ponudil.

Zdaj pa s postelje sem vstala, Da vsaj ne bi več zaspala. Kaj zdaj praviš, ljuba Tekla, Stara dojka, zvesta dekla?

Sanj si dobra razlagalka, Bodi meni pomagalka!“ Tekla pa se prekrižuje In kot stena prebleduje.

Ko pa to Blandina vidi, Omahuje tam ob zidi ... Da bi jo potolažila, Tekla je pregovorila:

„Sanjam dvojna sta izvira: Kraj miru in kraj nemira, Ali se rode v nebesih Ali pa pri ljutih besih;

Če so dala jih nebesa, Sanje lahna so zavesa, Skoz katero duh človeški Lahko sklep uzre nebeški;

Sklep nebeški pa je trajen, Trden je in neomajen: Kar v nebesih Bog ukrene, Temu v svetu ni premene:

Človek naj se temu klanja, Kar mu v sanjah Bog naznanja! Če pa so od besa sanje, Nič se ti ne meni zanje:

Besi so vsi zgolj lažnivci, Sreče tvoje zavidljivci, Pa zato slepe ti glavo Le z lažjo in izmišljavo!“

Ni pokojna še Blandina, Sen ji neče iz spomina; Dalje izprašuje Teklo, Ali Tekla je kot jeklo:

Neče dalje govoriti, Neče se ji omečiti. A Blandina je prosila In pred njo roke je vila,

Naj vsaj to ji razodene, Kar so prave misli njene. Tekla da se preprositi In začne ji govoriti:

„Če izkustvo mi ne laže, Tebi sen nesrečo kaže: Zla vestnica, črna ptica, To nesreče je glasnica;

Vran, kateri srce kljuje, Dolgo žalost prerokuje. Ali – bes je dal te sanje, Kdo li menil bi se zanje!

Kdo sokolič bodi oni? In kdo vitez tam ob troni, Ki si ti ga odpodila. Najsi njega si ljubila?

Tebe pač ni uklonila Nikdar še ljubezni sila! Ti še nimaš sokoliča In ljubimca viteziča!“

Tekli pa beseda mine Vpričo bedne signorine: Bleda kot mrlič omahne Nje Blandina in ne dahne ...

„Oh, gorje, kaj sem storila, Tebi, signorina mila!“ Brž po vode Tekla skoči, Ž njo Blandini čelo moči

Pa poljublja jo iskreno, Da vzbudi življenje njeno. Spet Blandina izpregleda, Ali oh, kako je bleda!

„Dete, kaj je prišlo tebi? Nikdar jaz verjela ne bi, Da imajo to moč sanje! Kdo li menil bi se zanje!

Sanje to so prazne bile. Ne da kaj bi pomenile. Kje imaš li sokoliča? Kje ljubimca viteziča?“

Ali kaj zdaj moram čuti? Malo že srce mi sluti: Stvarca je slabotna žena, Le za ljubav porojena!

Pravila je to Blandina, Neobladna signorina, Da Ferdulfa je ljubila, Najsi ga je odslovila:

„Dela sem, naj gre po slavo, Da si ž njo ovenča glavo. Ali ko sem ga odbila. Bridko sem se žalostila!

Noč in dan mi bil je v mislih, V mislih in najboljših čislih. Če bi zdajci se povrnil In ljubezen mi razgrnil.

Novo dal bi mi življenje, Samo cvetje in zelenje ... Oh, pa so prišle te sanje In v njih napovedovanje:

Ferdulf sokolič je oni, Ferdulf vitez je ob troni! Ferdulfu preti nesreča, Oj, nesreča prepereča:

Voj pripravlja, da si s slavo Mlado bi ovenčal glavo, Kakor jaz sem to želela, To želela in velela.

Kaj, če Ferdulf v bitki hudi Mrtev se raz konja zgrudi? Oh, usmili se, usmili, Tekla, ti pomagaj v sili!“

Prebridko Blandina joka, Od strahu ji srce poka. Rada jo imade Tekla, Že od mladega ji dekla:

„Mirna bodi, signorina, Moja gospica Blandina! Hitro se mi potolaži, Jasno lice mi pokaži!

List mu hitro pisat steči, In tako mu v pismu reci, Naj ne hodi na bojišče, Bojne slave naj ne išče,

Češ, da nečeš njega slave, Nego le ljubezni prave!“ Signorina vsa vesela Predlog je le-ta vzprejela;

Nič se ni ji ustavljala, Brž je pismo napisala. Sem, ljudje, stecite božji, Glejte devo v milotožji:

Prej je bila vsa košata, Vsa košata in bahata, Zdaj pa vsa ponižna piše, Kakor krotka sapa diše:

„Jaz, nevesta ti Blandina, Zvesta tvoja signorina: Solnčno srečna ti usoda, Ljubi ženin vojevoda,

Ferdulf, vojvoda furlanski In patricius romanski! Ti si mene vroče ljubil In za ženo me zasnubil,

Jaz pa sem te odklonila, Ko sem vender te ljubila! Oj, oprosti mi, oprosti, Saj sem že prebila dosti!

Noč in dan si meni v mislih, V mislih in najboljših čislih. V srce si se moje vsadil In se trdno v njem ogradil.

Ni brez tebe mi življenja, Kupa zgolj mi je trpljenja. Zdaj pa sem imela sanje, Sanje, napovedovanje.

Da preti ti zla nesreča, Oj, nesreča prepereča V srci jaz te vedno nosim, Zdaj pa te iskreno prosim:

Bojne slave mi ne išči, Nje ne išči na bojišči! Nečem jaz več bojne slave, Hočem le ljubezni prave.

Hitro, k meni se potrudi, Ni trenutka ne zamudi, Da v roko ti zvesto sežem, Tvoja biti se zavežem!“

Pismo s trakom je povila In poslancu naročila, Naj konjiča brž vzpodbode H gradu Ferdulfa vojvode.

Konjca brž mladič vzpodbode, V grad se vrne od vojvode In prinese list Blandini, Lepi svoji signorini.

Ko je deva list prejela, Ni ga bila nič vesela, Žalostno je zaplakala, Ko je takšen list prebrala:

„Oj, ljubezen, roža mila, Kje je roža lepša vzklila Na tem vrtu, božjem svetu? Raj sam cvete v tvojem cvetu

Zlata moja signorina In nevesta mi Blandina! Za vrstice ljube tvoje Srce te zahvalja moje.

Rad bi k tebi se potrudil In se prav nič ne zamudil, Toda, signorina, toda Mož beseda je vojvoda:

Jedenkrat sem jaz obljubil, Da ne bom te spet zasnubil, Dokler ne prinesem glave Okrašene z vencem slave.

Signorina, mirna bodi In zaupaj vojevodi Pa pripravljaj urno balo, Prav bogato in pa zalo.

Skoro si ovenčam glavo, Knez junaški, z bojno slavo!“ – – „Kakor bi se zarotila Proti meni pekla sila! ...“

Signorina je plakala, V gori sova je večala.