VI. Krst.

Ljubi Bogec, ne zameri, Saj ostanem v Tvoji veri. Ali to mi v glavo neče, Najsi kdo karkoli reče:

Dal si meni zdravo glavo, V glavo dal mi pamet zdravo: Glava neče mi razbrati, Pamet neče razozlati:

Čudni Tvoji so naklepi! Dobro vem, da niso slepi, Ali nečejo mi v glavo, Nečejo mi v pamet zdravo:

Čudna, čudna pota hodiš, Kako Ti Slovence vodiš! Res oprostil si nemarnost In pokazal jim nevarnost,

Razodel, kako Furlani V črni jim prete nakani. Menil bi, zdaj bodo kmeti Le za boj s Furlani vneti;

Saj vedoo, da so Furlani Sami vitezi izbrani, Delo jim nobeno ložje Nego sukati orožje.

Kaj izda, če so nevarnost Prej spoznali, a nemarnost Še drži se jih kot dlaka In če ne store koraka.

Da sosedstvo in okrožje Sklicali bi na orožje In se urili v orožji, Da bi boji bili ložji.

Še bolj bodo se smijali Jim Furlani, ko steptali Kmete bodo mnogočetne, A v orožji mladoletne.

Lahko bodo jih steptali, Še bolj bodo se smijali Preprosti slovenski lesti, Ki uprla njih se pesti!

Moja glava bi menila In tako-le razsodila: Zdaj naj bi slovenski kmeti Le za vojsko bili vneti;

Vadijo naj se v orožji, Da bi boji bili ložji! Ali kaj počno, to zvedi, Veroval ne boš besedi:

Vsi župani in boljarji In vsi prosti oratarji Lazijo v krščanske hiše, Lazijo od miši tiše

In poslušajo kristjane, Slušajo od ure rane; Pa do mraka in ponoči Še bede v krščanski koči.

Reci kdo, da ni več zreti Čudežev na božjem sveti: Kar pogledi mi pagane, Glej, kako časte kristjane!

Prej so jih zaničevali, Jezno jih pogledovali, Zdaj pa lazijo v njih hiše, Lazijo od miši tiše.

Ob ognjišči mi sedijo, V kasno noč pri njih bedijo. Kaj imajo skupaj neki? Ali čaravni so leki,

Ki dajo jim opravila? Morda bodo jih zvarila Slova čaravna krščanska, Ki so hujša kot, paganska,

Da zastrupijo Furlane, In stero njih zle nakane? Teden dni tako poteče, Treba bo izdreti meče:

Skoro dejemo: O kresi, Ko se božji dan obesi, Treba bo na pirovanje, Na furlansko gostovanje!

Nihče se za to ne meni, Vsi zaspani so in leni. Ljubi Bogec, ne zameri, Saj ostanem v Tvoji veri,

Ali to mi v glavo neče, Najsi kdo karkoli reče: Dobro vem, da so pagani V lepi druščini s kristjani,

Ali, ali sila vstaja, Dragi čas samo pohaja! To sem jaz brezumno sodil, Ko sem sodil, pa sem blodil:

Čudni božji so ukrepi, Pa so lepi, niso slepi. Samo pameti človeški Za spoznanje so preteški!

Naj molče mi usta smela, Vse prav dela, kar Bog dela. Sodi človek naj nikari, Da ga sodba ne prevari!

Pri Sloveneih to spoznavam In iskreno izpričavam. Nekaj dni je že minilo, Kar se je le-to zgodilo.

Grom drdra, in strela poka, In v tečajih zemlja stoka, In vijača drevje dviga. Blisek se za bliskom vžiga,

Gledi: v razsvetljavi bliska Po stezi se tolpa stiska; Mož prihaja vojna truma Brez ropota in brez šuma.

So li zlobni to tatovi Ali gorski so sinovi, Ki se vračajo od plena Tja, kjer stoja gorska stena?

Niso zlobni to tatovi, Niso gorski to sinovi: To so velmožje, boljarji In družinski gospodarji,

To slovenski so rojaci. Oj, junaci, korenjaci! Kamo neki ide truma, Tiha truma ta brez šuma?

Ide truma tiha v goro; Palica jim je v oporo, Gre pred njimi plamen bliska, A vihar za njimi vriska.

Kakšne pa imajo misli? Slabih nimajo mi v čisli: Lice jim resnoba krije, In oko ljubezen sije.

A zakaj gredo v noč kasno, V noč viharno in opasno? Vprašaj vihro, kaj vre z neba? Kaj vihrati ji je treba?

Vre nevihta, njo pa vodi Jeden, ki nikdar ne blodi; Ide truma, in njo vodi Stvarnik, ki nikdar ne blodi.

Prišla četa je v skalino, V Dobroradovo pečino. Dobrorad je še pokonci, Vroče moli tam ob zvonci.

Kdo ve, ni li tista sila, Ki je kmete v hrib zvodila, Tudi njega še vzdržala, Da ga trudnost ni zmagala?

Dobrorad ima odela, Čudno res, nocoj vsa bela, Kot duhovnik, ki žrtvuje Klavni dar, Bogu daruje.

Truma k njemu je stopila, Na kolena se zgrudila. Starček trumi se približa V roci s svetim znakom križa.

Starček kmete zre proseče Pa vprašuje jih boječe: Samemu koleno kleca – „Kaj bi radi, ljuba deca?“

In sto grl mu odgovarja S šumom krotkega viharja: „Kaj bi radi, oče sveti? Krst hoteli bi prejeti.“

In Bogdane nadaljuje, V vseh imeni beseduje: „Ondan, ko smo bili zbrani, Pravil si, kako Furlani

Polni so laži, zvijače; Pravil si nam še inače: Krista mi ne pozabite, Hvalo Njemu prinesite,

Da vas je lesti izbavil! Tudi to si še pristavil: Vam življenje je najdražje, Kar najdražje in najblažje,

To življenje kratkotrajno! Toda žitje vam brezkrajno Bo trpljenje zgolj, če Krista Ne spoznava duša čista!

Iščite prej z Bogom sprave, A potem človeške slave! Te besede pristno prave Niso htele nam iz glave.

In naposled smo sklenili, Da bi se spreobrnili. Naši bratje so kristjani Bili že Bogu udani,

K njim zahajali smo često In jih vpraševali zvesto O krščanski veri sveti. Poslušali smo jih vneti

In smo se pri njih učili, K Bogu jednemu molili. Zdaj pa smo prišli te prosit In zahvalo Kristu nosit:

V vero Kristovo nas krsti, Med kristjane nas uvrsti! Prej iščimo z Bogom sprave, Potlej si iščimo slave

Na furlanskem bojnem polji, Ako je po božji volji.“ Starčku solza se utrne, Potlej pa tako odvrne:

„A verujete li v Krista, Je li vera vaša čista?“ Sto glasov mu odgovarja In svečano poudarja:

„Trdna nam je vera v Krista, Trdna je in tudi čista!“ Truma zdaj roke sklenila, Jednoglasno je molila,

Lepo je molila, vneto Apostolsko vero sveto. Starček jih še dalje vpraša, Kakor terja vera naša:

„Se li odpoveste besom In zavežete nebesom?“ Sto glasov mu odgovarja In svečano poudarja:

„Mi se odpovemo besom In zavežemo nebesom!“ Truma spet roke sklenila, Jednoglasno je molila,

Lepo je molila vneto Spoved in obljubo sveto. Starček jih iz nova vpraša In besede jim naglaša:

„Če želite, pa vas krstim Med kristjane vas uvrstim?“ In sto grl mu odgovarja In svečano poudarja:

„Krsti nas, oj, sveti oče, Tega prosimo te vroče!“ Bila blizu krstna voda, Krstna voda in posoda.

Starček pa zajame vode, Čiste vode iz posode, In vse velmože, boljarje In vse zbrane oratarje

Po obredu rimskem krsti, Med kristjane jih uvrsti. Takrat se je pa zvedrilo, Vse nebo je jasno bilo;

Saj dobilo je boljarje, Velmože in oratarje! Moli truma v Bogu zbrana, V Bogu zbrana in udana;

Potlej starček to še pravi, Njim na čast še to pristavi: „To pač veseli človeka, Ko že čas njegov poteka,

Da živeti ni zamudil, Ko se je na svetu trudil. Hvalo torej mi vzprejmite! Duše vi ste plemenite,

Vem, iz vas bo ljudstvo vzraslo, Ki bo druga ljudstva paslo S pašo mozga prebogato, S pašo srca čisto, zlato.

Prav zato sem cvetke zlate Trosil vam z nebeške trate: A nebeške te cvetice Večne, božje so resnice,

Ki jih Krist je v svet zasadil, Ž njimi svet je ves pomladil. Blagost vam, ki ste me čuli, Niste teh cvetic osuli:

One vam dado življenje Upno, kakor je zelenje!“ Kaj jim pa še de v skalini? „Zdaj naprej, slovenski sini!

Ne bodite več kimači, Ne bodite podajači Tujcu, ki vam nosi slabo! Le srce junaško s sabo

In naprej na svojih nogah, Le naprej po svojih progah, Ki jih črta vaša glava; Z vami Bog in z vami slava!“

Kmetje so na tla popali In se mu zahvaljevali. Solzo starček si utrne Pa prijazno jih zavrne:

„Meni se ne zahvaljujte, Bogu hvalo vso darujte! Kaj je svečenik krščanski? Kakor žarek pomladanski:

Bog nebeški ga zaneti, Da z ognjeno vero sveti; Bog njegov je delež srečni, Delež časni, delež večni;

Srečen, kdor resnici sveti More dosti duš oteti! Mine svet, in vse izgine, Dobro delo ne premine.“

Predno se je ž njimi ločil, Blagoslov jim je poročil, Potlej pa so se vrnili V duhu, na telesi čili.

Noč pred njimi je zbežala, Truma pa je pozdravljala Svetlo zvezdico danico, Dneva mladega glasnico.