V. Dobrorad.

Razplakale so se Vile: Oj, že gredo črne sile Na Slovence, ljube sine. Skoro jim ime premine ...

Ali hvala bodi Bogu Tamkaj gori v višnjem krogu, V višnjem krogu na nebesi, Kjer gorijo večni kresi!

To kresovi so modrosti In vednosti in kreposti; On pravico le spoštuje, A krivico uničuje

In razdira spletke zlobnih In naklepe zle hudobnih. Večna bodi hvala Bogu V nebeščanov svetlem krogu!

On je strl furlanske spletke, Razozlal njih zagonetke. Poveličal je pravico, Kaznoval pa je krivico!

So Slovenci obljubili Biti Lahom gostje mili, Priti na njih gostovanje, Lepo kresno godovanje.

Sli pa so roke si meli: „Skoro bomo vas zajeli!“ Nekaj dni je že minilo, Ko se to je dogodilo.

Minil prvi, minil drugi, Hitro kakor voda v strugi: So Slovenci praznovali In s poslanci pirovali.

Tudi tretji dan je sinil, In ko sinil, že izginil; Sle so tačas izpremljali In lepo se poslavljali.

Dan napočil je četrti: So Slovenci kakor krti V trudno se zarili delo In si delali odelo

Za furlansko gostovanje, Lepo kresno godovanje. Peti dan se je zgodilo, Da na gori je zvonilo,

Tam na lepi Sveti Gori, Precej ob jutranji zori. Oj, ti lepa Sveta Gora, Naše vere svetla zora!

Kam ime me nese tvoje? Nese dušo mojo v boje, V dolge boje in krvave, V boje polne rajske slave,

Slave rajske in premage, Strte vidim črne vrage ... Bog podeli mi nebesni, Moč nakloni moji pesni,

Da opiše vredno boje In neštete one roje, Ki popevali so psalme, Prejemaje svetle palme

Mučeništva od krvnikov, Svete roje mučenikov! ... Pa kdo bi opisal boje In neštete one roje

Slavnih Kristovih vojakov, Oj, junakov vseh junakov! To le prosim, Bog nebesni, Moč nakloni moji pesni

Da opiše dva junaka, Kristova oba vojaka, Ki sta tod se vojevala, Sveto vero zasejala,

Mohorja in Fortunata, V carstvu božjem sveta brata! Prej pa še besedo pravo Marku naj dobim na slavo!

Ko se je pisalo leto Tretjeinošestdeseto, Sveti Peter tam iz Rima, Ki nebeške ključe ima,

Pošlje Marka v Akvilejo, Na krščanske vere mejo. Bil je Marka Petru druže, Veren druže in pa služe.

Sveti Peter pa je skala, Ki ne bo se omajala. Pa je Peter Marku velel: „Evo, kar si vedno želel,

Evangelij dajem tebi, Vedno nosi ga pri sebi In mi pojdi v Akvilejo In če moreš, še v Celejo!

Krivoverci tam živijo, Za malike mi gorijo. Evangelij jim izpričaj, S čudeži ga poveličaj!“

Marka se Bogu izročil In se je od Petra ločil Pa šel v mesto Akvilejo, Ni pa mogel še v Celejo.

Bilo akvilejsko mesto Vsem malikom davnim zvesto; Bilo je tačas veliko, Rimskemu cesarstvu v diko;

Kje mu bilo je jednako? Ali danes ni več tako! ... Marka blagovest je znanil In napadov zlih jo branil

In jo s čudi izpričaval In jo slavno povzdigaval. Ko pa je ostavil mesto, Kristovi že veri zvesto,

Za naslednika je molil. Bog mu sam ga je izvolil: Sveti Mohor bil naslednik, Svete vere propovednik.

Sveti Mohor, ti buditelj, Ti gojitelj in učitelj, Po krajeh si naših hodil In v nebesa ljudstva vodil,

Naj glasi se tebi slava Od Ogleja do Triglava, Tebi in pa Fortunatu, V razširjanji vere bratu!

Kar sta vidva vse storila, Temu mere ni, števila. Odpravljala sta malike In njih davne žrtvenike;

Vero pravo sta učila In ljudi k Bogu vodila. Ni bila več Akvileja Kristusovih naukov meja,

No krščanske vere reja. To nam priča Doroteja, Evfemija, Kristu dekla, In Erazma in pa Tekla,

Akvilejske te device Mučenice in svetnice, Ki so za nebeško slavo Položile mlado glavo

Krvoločnemu trinogu, Kot neveste, zveste Bogu. Vama bile so učenke Te mladenke, te mučenke!

Dalje že iz Akvileje Sveta vera srca greje: Dalmatincera, Ilirjanom, Japodom in Noričanom,

Vsem zdaj sveta vera sveti, Dvojica jo sveta neti. Tudi tjakaj gor ob Soči, Reki jaderno deroči,

Razposlala sta učencev, Veri pridobit gojencev. Verno ljudstvo bilo todi, Ljudstvo k njim kaj rado hodi:

Skoro so iz zemlje vstale Cerkve božje, lepe, zale. Ali zlo je, da na sveti Mora dobra stvar trpeti.

In trpeli so kristjani, Ko so trli jih pagani. Cerkve so jim razdevali, Rušili in sežigali.

Kje pač bi sedaj kristjani Bili sami v Bogu zbrani? – Dviga se nad Sočo gora, Ondu sveti vere zora,

Vera ta pa je visoka Do nebesnega oboka, Saj v nebesih Jezus biva In to vero v svet razliva.

Na to goro so hodili In le-tu Boga molili Svete vere vsi pristaši, Tu na dušni bili paši.

Prvim vernim katakombe Varne bile so zaslombe, Gora bila ta kristjanom Zaslon varen pred paganom.

Zvonček je duhovnik rabil, V goro jih je z zvončkom vabil, Ki je visel nad pečino In se daleč čul v dolino,

Zbiral v goro je kristjane, Pri obredih božjih zbrane. Moč imela gora čudno: Pridno je in neutrudno

Ljudstvo na goro hitelo, Kjer izviralo je vrelo, Lepo vrelo svete vere In pa čudežev brez mere.

Ljudstvo pravoverno vneto Goro zvalo je le Sveto. Pa so prišli drugi časi, Drugi časi, drugi glasi.

Tuja ljudstva prišumela. Ljudstva z jutra so hitela In se na zapad selila, Stara ljudstva zamenila.

Gora pa je vedno stala In se Sveta Gora zvala, Šlo je to ime od roda Pa do roda, kot usoda.

Ni pa v gori zvon več rabil, Ni več ljudstva v goro vabil, Huda sapa le igrala Ž njim se je in ga majala ...

Sem Slovenci so dospeli, V starih vražah še živeli. Kadar zvonček so zaznali, Od strahu so vztrepetali:

Jago-Burjo so prosili In so k Stribogu molili, Naj jim blago prizanese, Ukroti pogubne bese!

Mislili so, da na gori, Sedež besu je in Mori. Pa kaj pravim: Sveta Gora, Prave vere boš jim zora!

Prišel mož je preko meje, Morda prav iz Akvileje, Prišel sem v slovenska sela, Črna je imel odela;

Nihče mu ni znal imena, Nihče vedel mu kolena Sam pa ni se zval drugače Nego Kristov pomagače.

Vero Kristovo je znanil In jo neustrašno branil Proti Triglavu, Daždbogu, Proti Ladi in Svarogu,

A le redki, nekateri Novi so verjeli veri, Ljudstvo še je zaslepelo Mreno na očeh imelo.

Niso rož na pot mu stlali, S trnjem so jo pregrinjali. Svetec pa ni bal se boja In ne truda in ne znoja:

Hodil je od sela v selo, Da prekrsti vso deželo. Ko so leta ga sklonila In mu starost oprtila

In odreklo mu koleno, Šel je starček v gorsko steno Na visoko Sveto Goro, Znanit jim od tam pokoro.

Oj, od dela ni odnehal, Da se ni bil že upehal: Zvonček mu je zopet rabil: Vernike je v goro vabil

In učil nauke resne, Lajšal dušne in telesne Narodu je težke boli Daleč, daleč na okoli ...

S tem zmaguješ, sveta vera, Da krotkosti ni ti mera; Nimaš mere v potrpljenji In v junaškem ne borenji!

Vsi so starčka spoštovali In ga zvesto poslušali. Delal iz rastlin je leke, Delal tudi lek za veke:

Dušne in telesne paše Čakale so tam pristaše. Ne samo pristaš, no tudi Nejevernik se potrudi

V goro: svetec ne odreka Svojega nikomur leka. Šel je sloves o tem moži Daleč kot o gorski roži,

Ki izleči bolečine, Da bolezen zdajci mine. Dobrorad dado mu ime, In to ime se ga prime.

Vsi so starčka spoštovali, Spoštovali, blagrovali. Kadar pa je sam kaj rabil, Z zvončkom jih je v goro vabil,

Verniki pa so hiteli, Tolpoma do njega vreli. Slava tebi, Bogec mili, Ti pomagaš v vsaki sili,

Dal Slovencem si svetnika, Oj, svetnika in rešnika. Ta slovenski rod obrani, Ko prete z lažjo Furlani.

S staroslavne Svete Gore Luč se blesti zlate zore ... Peti dan se je zgodilo, Da na Gori je zvonilo.

Verniki so tja hiteli, Tolpoma so v goro vreli. Dolgo že ni zvončka rabil Starček, ni jih k sebi vabil;

Kaj li takega naznani Starček danes tolpi zbrani? „Verne moje ve dušice, Pojdite ve past ovčice,

Sem velite pa boljarjem In družinskim gospodarjem!“ Glas je šel po vsi dolini: Dobrorad tam gor v pečini

Kliče k sebi vse boljarje In družinske gospodarje. Čudom so se vsi čudili, Zvedeti se vsi trudili,

Kaj li hotel bi boljarjem In družinskim gospodarjem. „Ali je pripravil lekov Ali pa koristnih rekov?“

To so kmetje govorili, Ko korak so v hrib spešili. Že so stali na pečini; Dobrorad je stal v sredini.

Še neverniki so bili, Pa so vender vrat sklonili. Zdaj pogledi Dobrorada: Srebrna ga diči brada;

Kakšna so njegova lica – Lica sama so sušica Od prebitega trpljenja, Od trpljenja in borenja!

Kakšno je njegovo čelo, Vse zgubančeno in velo – Ali vendar plemenito In junaško ponosito!

Gledi še oči njegove – To oči so sokolove! Stal je Dobrorad na sredi Kot pastire v svoji čedi,

In oči so bistro zrle Na slovenske sine vrle. „Zdravi, dični mi boljarji In družinski gospodarji!

Radosti srce mi polje, Da prišli ste blage volje! Najbolj veseli človeka, Če se vse tako izteka,

Kakor so njegove želje, Želje le, in ne povelje. Saj ne more prav veleti Človek, no samo želeti.

Jeden sam je, ki je velel, Pa dovršil, kar je želel, In le-ta je Bog jedini, Čegar vsi ljudje smo sini!

Da vas skličem, mi je velel, Došli ste, ko to sem želel! Iz oči vam berem: Čemu Sklical sem vas k zboru temu?

Ali sem pripravil lekov, Ali sem nabral vam rekov? Reč za vas je znamenita, Velevažna in cenita.

Ali prej mi še povejte, Predno rečete, poglejte: Kaj človeku je najdražje, Kaj najdražje in naj blažje?“

Da si slišal razna mnenja, Kar obstal bi od strmenja! To bi rekel: Ti možaki Niso bližnji si rojaki!

In še več: To niso sini Ravni, istomaterini! A na svetu vsaka glava Meni, da je njena prava.

Dobrorad to slovo pravi, To uganko jim zastavi. Batog mu stoji najbliže; Batog še ne ve za križe:

Ni še dolgo se oženil, Pa tako je govor sklenil: „Ženka meni je najdražja, Kar najdražja in najblažja:

Ona mi življenje slajša, Žitja mi trpljenje lajša!“ Pa oglasi se Slavine, Ki ima tri mlade sine:

„Deca meni je najdražja, Kar najdražja in najblažja: Čast mi dela in veselje, Izvršuje moje želje!“

Pravi Pribislave tretji, Pravi v mladem še razvnetji: „Oče, mati so najdražji, Kar najdražji in naj blažji

Skrbno mene so vzgojili, Svetujo mi v vsaki sili.“ A četrti Vladivoje, Ki še nosi stare kroje:

„Domovina je najdražja, Kar najdražja in najblažja: Zibelko je meni dala, Grob mi tudi bo postlala!“

Svetec peti se odzove, Ki spoštuje še bogove: „Bozi meni so najdražji, Kar najdražji in najblažji:

Lahko dado dobro srečo Ali žalost preperečo!“ – Vse utihne, da ne dihne, Kot če sapa kdaj upihne

Gostom luč in razsvetljavo; Vse prijema se za glavo; Tesno je v pečini tesni ... Zdaj pa Bogdan pravi resni:

„Človek sam si je najdražji, Kar najdražji in najblažji: Najprej pač jaz ljubim sebe, Potlej šele ljubim tebe.

Ako ni na svetu mene, Zame ni stvari nobene! Žitje meni je najdražje, Kar najdražje in najblažje!

Le če žijem, ljubim tudi, Žitje le mi sreče nudi.“ Molkom vsi molče jeziki; Vsi stoje kot mrtvi liki.

Potlej se jim jezik pregne, In Bogdanu vsak pritegne: „Res, življenje je najdražje, Kar najdražje in najblažje!“

Kaj pa Dobrorade pravi? Ostro jih sedaj ustavi: „Vam življenje je najdražje, Kar najdražje in najblažje,

In kako skrbite zanje? Vi skrbite kot za sanje! To življenje drago, lepo Kar prodali ste na slepo:

Vam so Lahi se laskali, Vi pa ste se koj udali; Pa vas bodo prelestili – Prelestili in pobili.

Greste li na gostovanje, Pa na svoje greste klanje!“ Strela šine v plašne kmete, Vse prepale in zavzete.

Strmo zro na Dobrorada, Molk po družbi vsi zavlada. Potlej Bogdan se oglasi, Starčka vpraša mi počasi:

„Dobrorade, oče ljubi, Dej, kaj meniš o pogubi?„ „Kaj da menim o pogubi? – Poslušajte, bratje ljubi!

To življenje vam najdražje, Kar najdražje in najblažje, Vzeli radi bi Furlani, Langobardi ti pretkani.

In še več: sinove, hčere In bogove davne vere, Vse, kar drago vam na sveti, Vse hote vam, bratje, vzeti!

Zvito sli so govorili, V gosti k njim so vas vabili – Glejte mi furlanske kače, Oj, zvijače strupenače:

Povabili so boljarje In družinske gospodarje; Te hote samo poklati In na oni svet poslati.

Potlej prišli bi v deželo, Osvojili vsako selo, Ker hote z junaško slavo Okrasiti sebi glavo.

To povem iz duše čiste, Razodel mi to je Kriste.“ Prebledeli kmetje revni, Stiskali pesti so gnevni.

Vstalo strašno ropotanje In rotenje in žuganje: „Da bi te, furlanska kača, Zavijača, strupenača!

Da smo precej jim verjeli In vabilo njih vzprejeli! Pa le bodi, kakor bodi, Nič zvijača ta ne škodi:

Klati se ne bomo dali, Rajši bomo tod ostali!“ A kaj pravi zdaj Bogdane? Misel nova njemu vstane:

„Ne tako, drugovi mili! Lahom smo se obljubili, Moramo tedaj k njim iti In se ž njimi pogostiti.

Najsi glave so lokave, Zdrave mi smo tudi glave: So vabili le boljarje In družinske gospodarje,

Pojdimo tja vsi rojaki, Vsi mladiči in možaki, Kar orožje nesti more, Nesi je v furlanske dvore!

Pa se lepo pogostimo In s Furlani ogledimo!“ Vsi so v en glas se združili In Bogdanu pritrdili.

Dobrorad še to jim pravi, Lepe misli ima v glavi: „Ne začnite vi prepira: Čas gosti je doba mira.

Le če bodo vas napali, Nanje zbor se vaš navali! In še to naj vas naprosim, Vročo željo v srci nosim:

Krista mi ne pozabite, Hvalo Njemu prinesite, Da otel vas je zvijače. Oj, furlanske strupenače! ...

Vam življenje je najdražje, Kar najdražje in najblažje, To življenje kratkotrajno! Ali morda vam brezkrajno

Večno žitje nič ni mari? Verjemite glavi stari: Tam brezkrajno bi življenje Bilo vam le zgolj trpljenje,

Ako ni vam duša čista, Ako ne spoznate Krista! Slave iščite nebeške, A potem šele človeške!“

Kmetje so ga zahvalili, Pa so se domov vrnili ... Dobrorad pa sklene roke In iz duše to globoke

Moli, moli prav goreče, Oj, goreče in proseče: „Večni Bog, oh, čuj te glase Za Slovene, ne pa zase

Prosim Tebe: Oj, nikari V zmot ne pusti jih prevari! Še v zeleni so pomladi In cveto v najlepši nadi,

Ali žuga jim pozeba. Oj, pomagaj Ti jim z neba: Pošlji solnce vere prave, Vere svete, vere zdrave ...“

Moli starček, vzpenja roke In iz duše to globoke Prosi, prosi prav goreče. Prošnje pa le-te puhteče

Zbira angelj v zlato skledo, Nese jo v nebeško sredo. Bog prebiva tam v nebesih Med svetniki v večnih kresih,

To kresovi so modrosti In vednosti in kreposti; Ž njimi vsemu svetu vlada Od izhoda do zapada!