IV. Slovenci.

V lesu črnem volk zavija, In po tleh se plazi zmija; V dolu se pa ovca pase. Ni to volk, ki v šumi vzrase,

In ni kača to, ki v lazi V travi se zeleni plazi: So Furlani volk in kača, Volk in kača strupenača;

A Slovenci so ovčice, Oj, pohlevne te dušice, Pa preti jim volk in kača: Glad furlanski in zvijača!

Kdo Slovence zdaj zaščiti, Ko prete Furlani zviti? Milo jokajo se Vile, Ker so prišle take sile

Na Slovence, njih sinove; Tožne le imajo dnove. Pase jagnje se po trati, Paše nihče mu ne krati,

Lepo rase in redi se In plodi se in množi se. Kočarili so in pasli Dedje naši leporasli

Tamo daleč po ravnicah In planicah zelenicah, Še naprej, kjer Dunav teče, Tam, kjer Volga zemlje seče.

Volga matuška se zove, Daleč na okolo slove: Zibala je v davnih dnovih Kakor v nečkah na valovih

Vse Slovene starodavne, Oj, očete naše slavne! Ljubijo jo vsi Sloveni, Kakor mamko vsak jo ceni.

Tam Sloveni prebivali, Danovali, nočevali; Lepo so se mi redili In plodili in množili.

Pa pritisnili od zadi Divjih ljudstev so napadi. In sedaj so se ločili – Da bi nikdar se ne bili!

Bili so odslej Sloveni Bratje le si po imeni. Na zapad so njih družine Daleč šle od domovine;

Ločene so bratov steze. Moč prestane, kjer ni zveze: Sosed jih sovražno gleda, Joj, preti jim silna beda,

Tujim silam prepuščena Pojedina so plemena. Pleme pa Slovencev bedno, Najbolj je sočutja vredno:

Za hrbtom so jim Avari, Spred Lombardi in Bavari. Komaj gre jim Ober s poti, Že se drug jih sosed loti!

Kdo bi vzmogel tako breme? Prišlo je slovensko pleme Jedno tja do sinje Soče, Čeznjo bilo ni mogoče

Dome v dolu so zgradili In se zložno nastanili. Mirno hteli so živeti In ob čedah mirno bdeti.

Pa sosedje njih Furlani Niso bili jim udani: Sem čez Sočo so hodili In plenili in morili;

Žita njih so želi, meli, Plod jemali, komaj zreli, In se s plenom povrnili ... Bodi miren v taki sili,

Trpi, ko te srd prešinja, Ko izginja ti blaginja! Res sta vedno tiste nravi Božji volek, jagnje v travi,

A Slovencev čud se mila V hudo je izpremenila; S klinom klin se pač izbija, S krvco rdečo krvopija.

I Slovenci so hodili Preko Soče in plenili, Bili kot Furlani smeli, Žita njih so želi, meli.

Bili vedni so poboji In vsakdanji nepokoji. Odpočili so si malo, Spet prijeli za oralo,

Ko je Samo bil junaški Varuh proti sili laški. Ko pa legel je v gomilo, Vse kot prej je zopet bilo:

Obnovili so se boji In nekdanji nepokoji, Za Slovence časih srečni Ali tudi nepovšečni!

Komu li ni znano leto Šeststoinsedemdeseto, Ko je Vektari furlanski V jedni bitki dopoldanski

Stolkel silno jih število, Stolkel v zeleno gomilo! Pa nebesom bodi hvala! Mirnejše so čase dala:

Mir Slovenci so imeli Pred furlanskimi krdeli. V miru so se popravljali In spet čvrsto razvijali. –

Zla grozi jim zdaj usoda: Nanje Ferdulf vojevoda Kakor volk se je odpravil, Da bi se pri njih proslavil;

K njim se plazi kakor kača, Lest ga spremlja in zvijača. Stoja, stoja kmetsko selo, Z griča beli se v deželo;

Bistrica se selo zove, Daleč na okolo slove; Nad tem selom je gradišče, Staro ljudsko shajališče.

Pismo drobno je dospelo V to prijazno selo belo, Pismo drobno z naznanili In zavednimi vabili.

Nesli so je vitezovi, Frijulske zemlje sinovi. Pade jastreb med golobe! Gledi žalostne podobe,

To živalce mi grčijo In na varen kraj letijo. Pali v zemljo sli so Lahi, Kmetje so golobci plahi:

Strah in plah njih src se loti, Že naprej jim gredo s poti. Česa išče tujec todi? Vektari jim v glavi blodi

In furlanski bojni lazi, Kjer jih je pobil v porazi. Pa prijazni so poslanci, Kakor da so stari znanci;

S komer so se srečevali, Lepo so ga pozdravljali, Pak šli mirno na gradišče, Staro kmetsko shajališče.

Glas se je okrog raznesel, Kot bi veter ga raztresel: Sli furlanski so dospeli! Kmetje komaj glas prejeli,

Ti pustili so oralo, Oni brano, oni tnalo, Pa hiteli na gradišče, Staro svoje shajališče.

Ko pa v goro so hiteli, Žalne misli so imeli. Oj, pozdravljeno gradišče, Shajališče, zavetišče,

Ti slovenska akropola Tam na griči iznad dola! Ti Slovencu kraj si prvi, Drag do zadnje kaplje krvi.

V sleharno posvetovanje, V sejo ali zborovanje Ti slovenske kmete družiš. Ali še drugače služiš:

Zaslon ti si kmetom varen, Ko privre oblak soparen, Ko privre sovrag v deželo In v poslednje kmetsko selo,

Sila prikipi do vrha, Meč ob tebi on si skrha: Stene tvoje so bodeče, Oj, bodeče in moreče,

In pred tvojimi okopi Meči so sovražni topi. Vate pribeže rojaki, Ženske, deac in možaki,

Branijo se zmagovito, Tujca zapode srdito. Zdravo bodi, oj, gradišče, Ti slovensko zavetišče!

Bog zanesi, da ne bilo Prenočišče bi nemilo! Živo bilo je gradišče, Kot spomladi je mravljišče.

Sli na griči so postali, Z brzih konjcev poskakali. Zbrali so se tam boljarji In družinski gospodarji

In premnogi drugi kmeti In mladeniči razvneti. Kmetje so v okrogu stali In so se spogledovali:

„So glasovi li veseli, Ki nam sli jih bodo deli?“ Hudo so pričakovali, Česa bi se nadejali:

Vrani so le črni vrani, In Furlani so Furlani! So obrazi jim bledeli: Kaj, če zopet bi zapeli

Po ozemlji bobni bojni, Bobni bojni v borbi zdvojni! ... A drugačni so mladiči, Oj, slovenski sokoliči:

Lahom gledali so v oči, Pogleda ne odmičoči. Zraven gledali so loke, Bistre loke, tulce sloke,

Anti: „Tujec, le pogledi, Kakšen je naš tulec v sredi: On ima jezične hčere, Hčeram ni njegovim mere;

Ako hočeš, omožimo Hčere te in poročimo Z lokom bistrim; dej, če hočeš, Pir bo to, da kar zastočeš

In se zgrudiš na zemljico In izdahneš nam dušico!“ A prijazni so poslanci, Kakor da so stari znanci!

S kmeti so se rokovali In se sladko jim smehljali. Pa Slovenci so le plahi, Verni se ne zde jim Lahi!

Sol in hleb so jim darili In lepo jih pogostili, Kakor je navada davna, Tujcem vsem jednakopravna:

Vsak dobi soli in hleba, Kolikor mu je potreba; Potlej šele gosta vpraša Gospodar, kaj mu prinaša.

Sli pa list so jim kazali In v roke ga jim dajali. Ljubi Bog, zdaj glej nadlogo, Na Slovencih glej marogo:

Nihče ga ni znal prebrati. Oj, slovenska tožna mati! Kaj porečejo Furlani, Kakšni oni so pagani!

Kaj jim hočejo dejati? Še ne znajo pisma brati. Pač poznajo svoje reze In pa čaravne poteze,

Da rotijo ž njimi boze V časih straha ali groze, A latinskega pisanja Ne umejo, ne čitanja.

Zdaj Slovenci so vsi rdeli, Od sramote vsi nemeli. A poslanci vitezovi Vljudnih dedov so sinovi,

So prijazni, preprijazni, Vse jim preženo bojazni: List so jim sami prebrali, Kmetje pa so poslušali,

Pazno bralca so sledili In sledeč so se čudili. Ko pa konec so začuli, Glasni vzkliki so se vsuli,

Glasni vzkliki in veseli. Zdaj Slovenci so začeli Bolj natanko vpraševati, Drobneje pozvedovati.

Sli so vse jim razložili In lepo jim besedili; Sladko njih je jezik tekel, Dokler ni se sod izrekel,

Da dospe na gostovanje, Na njih kresno godovanje.