To Blondina je izrekla In v stanico svojo stekla, Snubci pa so kar obstali In pri sebi premišljali.
Niso dolgo tako stali, Niso dolgo premišljali: Vljudno so se poklonili Pa so konjce zapodili
Tja na izhod v domačijo, Tjakaj v lepo Furlanijo, Kjer stoji njih grad glaviti, Grad glaviti, ponositi;
Forum Julii se zove, Daleč na okolo slove. Niso prej se oddehnili, Niso prej si odpočili,
Kot na klopici domači In v domačem naslanjači. Ko so se pa oddehnili In od pota se spočili,
Hudo jim je v glavi vrelo Signorine slovo smelo. Slovo bilo je žaljivo, Ali ne do cela krivo:
Res je Ferdulf vojevoda Imenitnega poroda, Ali v pesmi nič ne slove, Pesem ga nikjer ne zove.
Svoje slave nima. S slavo Kje si je ovenčal glavo? Ni še slave si pridobil, Ni so vraga ugonobil
Ali pa zaplenil plena Iz sovražnega plemena, Kakor delajo to carji In sloveči vsi vladarji ...
Hodi v sobi vojevoda Ferdulf, slavnega poroda, Kakor bi ga bil poparil In ga z batom kdo udaril.
Misli mu je polna glava, A nobena mu ni prava; Težko stopa in ugiblje, Ves razburjen z glavo ziblje.
Hildebrand je najstarejši, Najstarejši, najmodrejši; Hildebrand to pravi slovo, Modro slovo ie njegovo:
„Na tem vrtu, božjem svetu Cvetka mnoga še je v cvetu. Pa pustimo signorino, To prevzetnico Blandino!
Naj se dekle prevzetuje, A prevzetnost se kaznuje, Če na nji ne, na otrokih, Če ne precej, pa v obrokih.
Pojdite iskat neveste, Prav je, kamorkoli greste! In najsi je dekle revno, Bodi, da je le pohlevno
In ponižno in pa pridno, Zraven modro in previdno. Hvala Bogu na nebesih! Mnogo listja na drevesih,
Mnogo je cvetic na polji, Izberimo si po volji, Lahko branje je vojvodi! Tako moja glava sodi.“
Moder starec, modro slovo Bilo tako je njegovo, Toda niso ga slušali, Ampak rajši so pristali
Arnulfovi lahki glavi, Ki jim te besede pravi: „Hildebrand je sicer moder, A ljubezni še nikoder
Ni okusil sladke zmede, Naj le zopet mirno sede! Jaz bi dvojil, če sploh ima Kaj srca, saj ne zanima
Duše mlade ga razvnetje; Všeč mu naše ni početje, Po ljubezni on ne vpraša – Kaj ljubezen njemu naša!
Kdor pa ve, kaj je ljubezen, Sladka, grenka ta bolezen, Ve, da zna jo zaceliti Le, kdor znal jo je vzročitit
Mnogo se je poskušalo, Vse, kako li bi se dalo Zaceliti to bolezen, To bolezen in ljubezen.
Niso mogli je drugače, Pa poslali so snubače; Ti pa zvezo so sklenili, Koj bolezen zacelili.
Tudi mi smo že snubače, Ker le-to ne gre drugače, K nji poslali, ki storila Ali pa je uročila
Vojevodi to bolezen, To bolezen in ljubezen. Ni odrekla nam do cela, Nekaj le si je želela;
Ustrezimo ji, pa naša Bo nevesta in pristaša! Bože moj, kakovo slovo Hildebrandovo je ovo!
Kaj bi htelo dekle revno, Dekle revno in pohlevno! Naša mila gospodinja, Naša mati vojvodinja
Mora biti plemenita, Ponosita in glavita! In za vse to je Blandina, Slavnoznana signorina.
Ajmo, vojsko naredimo Pa si slave pridobimo, Potlej pa kar po nevesto, Signorino lepo zvesto!“
Arnulfu je obveljalo. Glasno mu izrekel hvalo Ferdulf je za tako slovo, Za gorečnost to njegovo.
Ali kaj je zdaj storiti? Kakšno slavo pridobiti? Hodi v sobi vojevoda Ferdulf, slavnega poroda,
Misli mu je polna glava, A nobena mu ni prava; Težko hodi in ugiblje, Ves zamišljen z glavo ziblje.
Zvite so Furlani glave, Nimajo zastonj te slave. Hitro Adalvin zdaj vstane In veselo roke mane,
Svetijo oči mu žive Kot oči volkulje sive, Kadar se na plen napravlja In noge že v skok nastavlja.
Pravi Adalvin to slovo, Zvito slovo je njegovo: „Glave si ne ubijajmo, Kar na vojsko se zravnajmo!
Bog nebeški, dobri oče: On skrbi za svojce vroče – Kaj do skrbi nam in bede! Bog nam dal je za sosede
Na izhodu tam Slovence, Te mrtvaške tožne sence! So Slovenci ljudstvo revno In vse mirno in pohlevno
Kakor božji volek v grivi, Kakor jagnjiček na njivi. Njih orožje je oralo, Orožarna pa je tnalo,
Kjer se vadijo za vojno, Oj, za vojno, jim dostojno, Za polje, kjer vidiš žito, Žito, vojsko ponosito!
Vidite zdaj naše bede, Ko imamo te sosede Tu v bližini, tu za Sočo, Reko jaderno deročo.
Naše slave ti Slovenci Mastne žrtve so prvenci. Ajte, kar po njih udrimo In njih dežel osvojimo;
To ovenča našo glavo Z neizbrisno, večno slavo. Potlej konjce osedlajmo, Po nevesto odjahajmo!“
Resno pravi te besede, Še resneje zopet sede. Šum se dvigne po dvorani, Pohvale ga vsi dvorjani.
Ali vstane vojevoda: „Ne tako mi, vi gospoda! Nič moči ne precenjujte In nikar ne zametujte
Mi slovenskega mejaša. Zla bi vojna bila naša! Rod je oni mnogobrojen, Mnogobrojen, nas dostojen.
Res na videz je pohleven, Pa je tudi narod gneven. Dosti so prizadejali Našim dedom, dosti dali
Trdega jim opravila. Silna so Slovenci sila, Ko moči spoznajo svoje In vzbučijo bučne roje
Za pepelišče očino Za besedo materino! Ali to naj vas ne plaši, Saj zaupam lesti vaši!
Vi drugovi moji zvesti, Kdo li vešč je taki lesti, Da Slovence preslepimo, V pesti svoje jih dobimo?“
Zvite so Furlani glave, Nimajo zastonj te slave. Reče Viland: „Kaj storimo? Ajmo, list jim bel pošljimo,
Naj k nam pridejo na gosti, Ko radosti bode dosti. To pa zgodi se o kresi, Ko se božji dan obesi,
Ko prirejamo gostije, Kjer na čast se kresu pije. Kaj živeli bi v prepiru, Žijmo rajši v lepem miru!
Pridite pa vsi boljarji In družinski gospodarji, Da prestane stara jeza In potrdi se zaveza.
So Slovenci še preprosti, Precej k nam dospo na gosti, Mi pa že kako storimo, Da prepire zanetimo;
Saj po glavi svoji zdravi Narod sluje naš lokavi! Ko zavre jim kri od srda, Pest udari naša trda,
Potlej znaj kmet, da Furlani Trgajo meso kot vrani! Prav vse takrat pokoljimo, Vse na oni svet pošljimo.
Ko poslali smo gospode, Narod ves naš suženj bode; Pohitimo v njih deželo, Naše bodi zadnje selo!
Potlej konjce osedlajmo, Po nevesto odjahajmo.“ Šum se dvigne po dvorani, Pohvale ga vsi dvorjani.
Vsak načrt le-ta pozdravlja, Hildebrand le se ustavlja: „Tako delo je zakotno In za viteze sramotno;
Ž njim se bomo le grdili In črnili, ne slavili.“ Ali starca kdo posluša? Vsakdo se ob njem poskuša:
V vojski pravo je drugače, V nji dopustne so zvijače. Vse bo videz tak imelo, Da je to slovensko delo,
Da Slovenci so začeli In nalašč prepire vneli ... Ferdulf pošlje po pisarja In mu pismo pregovarja:
„Langobardski vojevoda, Ferdulf, slavnega poroda, Ki smo vojvoda furlanski In patricius romanski
In sorodnik mil vladarjev, Ki na mestu rimskih carjev Krono imajo železno In kraljujejo ž njo pezno
V staroslavljeni Paviji, Mi s prestola v Furlaniji Pišemo vam bele liste, Pišemo iz duše čiste:
Bog vas hrani bridke bede. Vas, slovenske nam sosede! Letos in uprav o kresi, Ko se božji dan obesi,
Priredimo mi gostije, Kjer na čast se kresu pije. Pridite tačas k nam v gosti, Ko radosti bode dosti.
Kaj živeli bi v prepiru, Žijmo rajši v lepem miru, Da prestane stara jeza In potrdi se zaveza.
Pridite pa vsi boljarji In družinski gospodarji! Ferdulf to vam poročuje, V stolni grad vas pričakuje;
Forum Julii se zove, Daleč na okolo slove.“ Pismo to pisar napisal In ga z lepo barvo vrisal,
Ferdulf pa si sle izbere, Pošlje jih, kjer Soča dere; Bili sli so vitezovi, Da slovenski bi sinovi
Lože in tembolj verjeli, V zanke lože se ujeli. Ferdulf pa še drug list spiše, Svojeročno ga nariše:
Pismo spiše signorini, Svoji miljeni Blandini: „Oj, napravljaj hitro balo Prav bogato in pa zalo;
Skoro okrog moje glave Zaiskri se venec slave!“
Cookies on Poetry Cove