II. Snubač.

Grajska hči stoji pri lini In zre doli po nižini, Z line gleda po snubačih, Po domačih in inačih.

Vsako jutro tukaj gleda, Zraven nje stoji soseda; Je soseda njena dekla, Stara dojka, zvesta Tekla. –

Grajska hči tako ji pravi, „Oj, raduj se moji slavi: Vidiš tamo v daljni dalji, V dalji kakor v sivi halji,

Nekaj jasno se leskeče, V solnci jutranjem trepeče. Viteški so to nakiti, Ki bleste se v solnčnem sviti.

Spet snubač gre nov z družino Snubit tvojo signorino.“ Ali pravi njena dekla, Stara dojka, zvesta Tekla:

„To se motiš, signorina, Moja gospica Blandina: Niso viteški nakiti; Svetijo se v solnčnem sviti

Pomladanje le cvetice, Ki jih krijejo rosice. Kaj še praviš, moja mila: Da bi jaz se veselila,

Ker snubačev imaš mero Preveliko na izbero? Jaz ne bom se radovala, Morda bodem še jokala:

Star gre meni rek po glavi, Star rek, ki tako-le pravi: Kdor okolo ognja hodi, Hudo se ob njem osmodi.“ –

Zopet pravi ji Blandina, Stare dekle signorina: „Ti se motiš, moja dekla, Stara dojka, zvesta Tekla:

Prav oko mi vidi čisto Staro pač ne zre takisto! Ajmo, ajmo hitro doli Čakat snubca na pomoli!“

Pravi, pak mi skoči doli Čakat snubca na pomoli. Pogled moj leti po sveti; In kaj v sveti mi je zreti?

Dober vid imate, mamke, Dobre mamke in ve samke: V srce vidite mladiču, V dušo vidite dekliču,

V vse višine, v vse globine, V vse daljine vid vam šine. Ali časih vender stara Mamka tudi se prevara!

To nam priča siva Tekla, Grajske signorine dekla: Ko je z lin stopila doli In je stala na pomoli,

Čula konj je peketanje, Čula je ostrog rožljanje, Pa prijela se za glavo In dejala: „Je že pravo:

Res so viteški nakiti, Ki bleste se v solčnem sviti; Nov snubač gre spet z družino Snubit mojo signorino!“ – –

Vodi, kdor pero zna moje, Da lepo popišem voje In orišem vam družino In snubačevo rodbino!

Roka mi je prenespretna, Da opiše spremstva cvetna V zlatu, v srebru, v težki svili In v bagrenem dičnem krili;

In pero je prerobato Za družino to bogato. To pero mi le zapiši, Da so v jasni grajski hiši

Snubci zbrani imeniti, Imeniti, ponositi: Prišel Ferdulf vojevoda, Staroslavnega poroda,

Iz furlanske vojvodine, Snubit je prišel Blandine. Prišel s svojimi je brati In s premnogimi še svati.

Še na konjih so sedeli, Pa so lepo jih vzprejeli Sluge grajskega gospoda. Sluge urnega so hoda:

Privedo jih v dom prostrani, Čaka jih graščak v dvorani. Zraven stala je Blandina, Sama grajska signorina

In lepo se priklanjala In jih k mizi posajala. Dobro hišni oče znade, Kakšne lepe so navade:

Gosta treba pogostiti In na njega zdravje piti. Slava tebi, hišni oča, Ti znaš posel vinotoča;

Slava tebi, signorina, Gospodinja ti Blandina, Dobra res si gospodinja, Vredna biti vojvodinja!

Ali reči moram nekaj: Da v nevarnost mi ne tekaj: Res je vojevoda krasen, Ali prav zato opasen;

Slavo imaš, da sklonila Ni te še ljubezni sila. Če ti še je slave mari, Vojvode ne glej nikari,

Vojvode ne glej po strani, Da ti srčeca ne rani! Bili snubci so veseli In so že roke si meli:

„Signorina je že naša, Oj. nevesta in pristaša.“ Srčno so se veselili In v veselji se gostili.

Pa naj poje drug kateri V lepih vrstah, v lepi meri, O pojedini sijajni, O dobroti njeni bajni!

Laška vina, zlata vina, Komu greste iz spomina? Snubci so se mi gostili, Pridno vina rujna pili.

Ko so se pa nagostili In se vina že napili, Vstane ženinov mi druže, Druže ženinu je služe,

Vstane druže, krog pogleda, Gladko steče mu beseda: „To je rekel moj vojvoda Ferdulf slavnega poroda,

Ki je vojvoda furlanski In patricius romanski In sorodnik mil vladarjev, Ki na mestu rimskih carjev

Krono imajo železno In nose jo modro, pezno V staroslavljeni Paviji; To je rekel v Furlaniji

Zbranim svojim vitezovom, Frijulske zemlje sinovom: Deca moja, vitezovi. Slavnih dedov vi sinovi!

Tam, kjer Minčjo reka teče, Tamkaj se gradič leskeče; V gradu pa živi orlica, Oj, orlica je devica;

V srce me je ustrelila, Ustrelila in ranila! Deca moja, vitezovi, Slavnih dedov vi sinovi!

Vi ste srčni, vi ste mladi, Vojne vi imate radi: Brze konjce osedlajmo In na vojsko se zravnajmo,

Vojskovat se za orlico, Mojega srca devico, Pa ne bomo se z orožjem, No se bomo z milotožjem,

Z milotožjem in prošnjami. Prošnje, te naj gredo z nami: Ni za žensko vojna sila, Zanjo je beseda mila.

Prošnja naj devico gane, Da zaceli srčne rane; Ona sama zna sceliti, Ki me znala je raniti.

Tako vojsko mi vzdignimo In devico priborimo In privedimo nevesto, Oj nevesto, v naše mesto! –

To je rekel moj vojvoda Ferdulf, slavnega poroda. Mi pa zbrani vitezovi, Slavnih dedov mi sinovi,

Ž njim koj vzdignili smo vojno, Vojno mirno in pokojno, Priborit mu signorino Slavno gospico Blandino.

Tu poglejte korenjaka! Ni več takega junaka Ni po roci ni po slavi, Tudi ne po modri glavi.

Jaz v gospodovem imeni, Oče, dvigam glas iskreni: Dajte svojo nam Blandino Hčerko, krasno signorino!“

Vstane oče, hišni oče, Govori besede vroče: „Kaj naj pravi oče stari? Blagost hčerke mi je mari;

Hvala tebi, vojevoda, Hvala, svetla vam gospoda, Da ste sem se potrudili, Potrudili, hčer snubili.

Meni je snubač po godi, To pa izrečeno bodi: Res ga ni več korenjaka, Ni več takega junaka

Ni po roci, ni po slavi, Tudi ne po modri glavi, A po moji stari veri Prava sreča se ne meri

Ni po roci ni po slavi, Ni po viteški postavi, Tudi ne po glavi trezni, Meri pa se po ljubezni.

Torej vprašajte Blandino, Milo mojo hčer jedino, More li nam to razkriti, Da bi htela ga ljubiti,

Da bi htela ž njim živeti, Ž njim živeti in umreti?“ Vstane ženinov spet druže, Ženinu je zvesti služe,

Vstane druže, krog pogleda, Gladko steče mu beseda: „Cvet Italije cvetoče, Solnce Lombardije vroče!

Kaj te prosimo, Blandina, Slavnoznana signorina: Naj tvoj cvet pri nas zdaj klije, Bodi solnce Furlanije,

Bodi Ferdulfu nevesta, Bodi njemu žena zvesta!“ Da zdaj vidite Blandino, Lepo grajsko signorino!

Rožice ni toli krasne, Zvezdice ni take jasne. Kakor v tem je bila času Signorina v svojem krasu.

Vse je gledalo lepoto Z bajno, čarobno tihoto. Ona pa je nepremično, Nepremično, kipu slično

Zrla v ženinovo sliko, V to lepot vseh moških diko; Kakor bi imela sanje. Ko pa jo vzbudi vprašanje:

Ali htela bi z vojvodo Svojo združiti usodo? Vid povesi in rdečica Živa ji oblije lica;

Iz oči pa ji že gleda Plahost in deviška zmeda. Signorina moja zala, Kaj me nisi poslušala:

Vojvode ne glej po strani, Da ti srčeca ne rani? Že je tebe osvojila Čarobna ljubezni sila! ...

Ali zdajci se obrne, Nje oholost se ji vrne; Brž duha v odgovor zbira, Ko po svatih se ozira;

Nje besede so bahate. Ko bogate gleda svate: „Hvala tebi, vojevoda, Hvala, svetla vam gospoda,

Da ste sem se potrudili In ste mene zasnubili! To pa vam odkrito bodi: Snubec bil bi mi po godi:

Ni ga res več korenjaka, Ni ga takega junaka Po lepoti in postavi, Ali, ali kje po slavi!

Kje si slavo je pridobil, Kje sovraga ugonobil Ali pa zaplenil plena Iz sovražnega plemena,

Kakor delajo to carji In sloveči vsi vladarji? Kaj je znano o vojvodi? Pevec mnog v deželo hodi,

O junakih slavnih poje, Poje znoje njih in boje, Kako so se mi borili, Kakšno zmago pridobili.

Mnoga čula sem imena Slavljena in pa češčena, A Ferdulfovega nesem! Kje li ga opeva pesem?

Kaj je znano o vojvodi? Da je Genovčan po rodi, Da lombardski on vazal je, Da Furlansko njemu dal je

Rajni kralj naš Kunibertus, Da trpi ga Aripertus. To je vse, kar o njem slove, Pesem ga nikjer ne zove!

Jaz pa sem tako sklenila, Da se ž njim ne bom možila, Čegar plemenite glave Ne obdeva venec slave!

Kaj ti pravim, vojevoda? Imenitnega si roda, Ali slaven nisi! Glavo Prej ovenčaj z bojno slavo!

Ko si ž njo se sam odičil, In sovraga sam uničil Ali pa zaplenil plena Iz sovražnega plemena –

Potlej semkaj se vrnite, Me nevesto odvedite!“