I. Napoved.

Vigred sedemstoinpeto, Kar prišlo Rešenje sveto, Z juga so prinesle ptice, Brzokrile lastavice.

Langobardom gospodari Aripert v Paviji stari, Furlanijo pa zanj vodi Ferdulf, Genovčan po rodi.

Lepa dežel langobardska, Pa najlepša plan je gardska! Garda staro je Benako. Kje li jezero je tako

S toli sinjimi valovi, S toli plodnimi bregovi? Hej, benaška zlata vina, Sočna smokev z Bardolina,

Iznadjezerskega hriba, In benaška vkusna riba In benaške ve citrone, Ve citrone in limone –

Oj, benaški grički zlati, Komu vi ste nepoznati? Plodno jezero Benako, Kje li jezero je tako?

Iz jezera tega teka Belopolta Minčjo reka; Kot jegulja hitra šine Z brega v vodne globočine,

Prav takisto skače, bega Minčjo reka izpod snega, Snega jezera Benaka – Kje nji reka je jednaka?

S klanca toči se v ravnice, V zelene svetle gorice, Oj, gorice vinorodne In ravnice bujnoplodne ...

Tu že pomlad hitroskoka Cvet postilja; zarja poka. Dan se dela, krasen danek Danek kakor zlati sanek

Ali kakor svet pravljičen, Dičen kot sam raj je mičen. Ali tod v ravnico teka Belopolta Minčjo reka!

Šumno ji veselje javlja. Šumno mi gradič pozdravlja, Lep gradič na sivi skali, Na strmini ob obali.

Mož povodnji, mož prastari, V dnu brezdanjem gospodari. Biserna mu je palača, Varuje jo vodna kača,

Kača kaljena pri vratih, Vrata so od skrili zlatih. Znotraj se iskre kristali In smaragdi in opali,

Ribe so mu zveste sluge, Nje pošilja v daljne struge. Vode sinje umno vodi, Kakor sam za pravo sodi:

Zdaj jih z bičem službe vadi, Zdaj valove rahlo gladi, Kakor že je dobre volje, Ali pa ga jeza kolje.

Minčjo reka vre in dere, Silno vroč bregove pere; Mož povodnji se predrami, Mane si oči z rokami,

S postelje, od bičja stkane, Kvišku na valove plane. Starec gleda in ugiblje, Kaj tako se reka ziblje ...

Misli starec, ne ugane; Bolj oči zaspane mane, Zdaj pa vidi grad na skali, Na strmini ob obali:

Grajska hči stoji ob lini, Zre skoz lino po dolini. Zareži se starec sivi, Hudomušni, porogljivi,

In tako-le reko kara: „Ha, tako, ti moja stara! Vidiš grajsko hčer tam v lini, Zročo doli po dolini;

Pa zato se meniš z vali, O možitvi njeni, ka-li! Ti razborna vsaj mi bodi, V dobi sivi mi ne zblodi!

Stara si kot zemlje skorja In kot drobni pesek morja. Pa je taka stvarca mala Tebi glavo koj zmešala,

Ona stvarca od dekliča, Od pozemskega črviča! Za ljudmi ti vedno kimaš, Vse človeške misli imaš.

Pa saj vem: Z ljudmi ti hodiš, In zato kot oni blodiš; Blodijo pa zemski sini Danes, kakor so v davnini.

Ali da povem s poetom Modrijanom, ki pred letom Peval je na mojem bregu – Mož je bil že v samem snegu –

Vse na svetu se preminja In s pozemskih tal izginja; Menjajo se gore listi, Človek pa je vedno tisti;

Kakeršen je mož bil prvi, Tak je vsak njegove krvi. Kar je prvi človek čutil, Kar on mislil, kar on slutil,

Tisto misli, tisto sluti Vsak zemljan, takisto čuti. Te besede so resnične. A da bodo bolj pravične,

Naj ta slova še pristavim In tako ti, starka, pravim: Ko je prvi človek sodil, V sodbah on je vedno blodil,

In zemljan takisto sodi In takisto v sodbah blodi! Mati Eva je blodila, Ko je rajša izgubila

Raj kot jabolko piškavo: Laž imela je za pravo In blodila mi je bedna, Ker je bila radovedna.

Blodijo še danes mamke, Stare mamke in pa samke, Blodijo pa žene bedne, Ker so toli radovedne.

Kaj ni blodna stara mamka, Stara tetka ali samka: Komaj da ji palec giblje, Tajno vender še ugiblje,

Še ugiblje, zveze snuje, Mlade še zaroke kuje. Kdo ve, kaj tako k mladini Starkam silijo spomini?

Menda ker najbolj zanima, To človeka, česar nima! Oh, mladost tako je lična Starcu kot pravljica mična:

Sladke vzbuja mu spomine, Ž njimi dela mu skomine! Taka tudi ti si, starka, Starka moja brez prevdarka:

Za ljudmi ti zmiraj kimaš, Vse njih misli v glavi imaš! Kaj bi tebi gospodična, Grajska hčerka mlečnolična?

Nikdar več tako ne hrumi, Nji v pozdrav mi več ne šumi! Rajši spal bi pod vodami, Pa me takšen hrup predrami!

No, storjeno je storjeno, Pa ti bodi oproščeno! Bil pa res sem nate jezen. In kako ne: Kaj bolezen

Dolgotrajna mučna moja Nič ti ne napravlja znoja? Kaj ne veš, kako naduha, Rada spravi nas od kruha?

Kaj brez mene bi počela, Da uniči smrt me bela? Kdo naj potlej tebe vodi? Kdo pravico tebi sodi?

Kdo bi vale službe vadil, Kdo jih z roko milo gladil? Hahaha, to so norčije!“ – Starcu zdaj obraz zasije,

Vale gladi ljubeznivo Pa jih tepe nagajivo. „Nič se me ne boj, saj vedno Rad imam te, vodo dedno!

Prav je, da si me vzbudila, Zdaj me bo vsaj pokrepila Sveža sapica jutranja, Topla sapa pomladanja.

Kar se tiče gospodične, One grajske mlečnolične, Pa priznavam drage volje Da nikjer ni lepše, bolje:

V dežel glas gre njen deveto, Iz devete pa v deseto! Snubit hodijo plemiči, Vojvodiči in knežiči

Trgat si hite cvetlico, To mladico krasotico! Nudijo ji doto zlato, Prožijo roko bogato,

Ali ona – kakor pride, Takšen snubec spet odide. Pa je že tako na sveti, Mladi svet lahko pove ti:

Bolj kot se otresa deva, Bolj se zanjo vse ogreva! Prav tako je s to Blandino, Lepo grajsko signorino ...

Ali kaj ti pravim, stara: Mož povodnji te ne vara: Naj še lepše solnce sije, Venderle nekoč se skrije!

Cvet Italije cvetoče, Solnce Lombardije vroče Pravijo Blandini pevci, Laški pevci gostosevci –

Skoro bodo bolečine Peli bedne signorine!“ Vodnji mož napoveduje, Že napoved se zvršuje.