Cvet Italije cvetoče,
Solnce Lombardije vroče,
Kaj je tebi, signorina,
Mokrooka ti Blandina? ...“
V nočco tiho, v nočco jasno
Strunin zvok se toči glasno;
Teče Minčjo reka, teče,
Ali glasno teči neče:
S snega jezera Benaka
Teče zložnega koraka,
Nič veselja mi ne javlja,
Nič gradička ne pozdravlja,
Oj, gradička tam na skali,
Na strmini ob obali.
V gradn čujejo se joki,
Bridki joki, tesni stoki.
Minčjo reka posluhuje,
Tek svoj čili pridržuje.
Mož povodnji, mož prastari,
Ki valovom gospodari,
Pa nocoj ne spi v globini,
No bedi na površini
In bedeč se mi grohoče,
Gromko kakor grom ropoče.
To pa beseduje reki.
Minčju reki lenoteki:
„Kaj sem pravil, moja stara,
Mož povodnji se ne vara:
Slišiš v gradu gori joke,
Bridke joke, tesne stoke?
In pa veš li, kdo se joka,
Kdo tako žalobno stoka?
Snubce je kar odbijala
In jih onesrečevala,
Zdaj jo sama je skupila.
Po zaslugi je dobila:
Krije ji ljubimca jama,
Vanjo ga je dela sama!
Noč in dan za njim zdaj joče;
Drugega poznati noče.
Kaj ti pravim, moja stara,
Mož povodnji se ne vara:
Vse na svetu se vračuje,
In prevzetnost se maščuje!
Sicer pa – kaj nama mari,
Kam, kako svet vozi stari!
Žal in radost, sestri zvesti,
Hodita po jedni cesti,
Skupaj sta vsekdar, povsodi
V zemeljskem dvoličnem rodi.“
Minčjo reka nič ne reče,
Potem svojim dalje teče.