Ženska zvestoba

Bil godec je mlad, in lep, in vesel, lepo je godel, sladko je pel. Bilo ni godu, svatovšne, semnja, de tje ne bili bi vabili ga.

Poslušajo radi ga vsi ljudje, ga gledajo rade dekleta mlade; posebno pa Micka, županova hči, pogosto vanjga obrača oči.

Od čistega godec je ognja vnet za Micko bogato, rožo deklet. Zastonj več druzih postopa za njo, le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetate očesa nje, potrdijo kmalo besede sladke. Nje oča s'cer stavi ljubezni se v bran; al oča bo sprošen, al pa goljufan.

Obljubi Micka godčova bit; al samka ostati, se ne možit. Prišel je v grad mlad, lep kancelir, sto zlatih je služil dvakrat štir.

Lohka bi s temi, in kar bo dobil še zraven, ženico, otroke redil. Od konca mesto hod' obiskvat; povabi ga deklic oče al brat.

Vklon materni, gospodične oko ponujata v zakon mu njeno roko. Al v kratkem času se zgodi, de cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas, de hodi k županu pogosto v vas. S'cer oče župan so mož neslan, kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega hči; al ona zvesto za godca gori. Bil velki šmaren prišel je spet, prišel god Micike, rože deklet.

Bil čas se je Micki prikupit, zagodnico čas ji je bil naredit. Pod oknam godejo godci trije, med njimi tam gode ljubi nje.

Pod oknam godejo ure tri; al Micike lepe k oknu ni. Nje godec strune pritiska hudo, od Micike jemlje nekdo slovo.

Na goslih počila struna je, to, godec! ni dobro znamenje. Zarotil se je, se je zaklel, de strune druge ne bo napel.

Na mali šmaren preblečena gospa je Micika v cerkev prišla. „O, godec! kak dolgo boš še žaloval, kak dolgo se pred ljudmi sramoval?

Pomisli, de v jopici deklica gospa bi rada vsaka bila. Zakaj si bogate lotil se? Snubačov ima na zbiranje.“

Tako ga prijatlji tolažijo, dokler mu obraz razjasnijo. Po struni ga le boli srce; de več je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne roke, sol v glavi ima, si v vsaki nesreči pomagat zna. Spet gosli je godec v roke vzel, na tri je strune gosti začel.

Preteklo bilo let dvoje še ni, je boljši godel na strune tri, ko znal je pred gosti na vse štir, in več je zaslužil kot mladi kanclir.

Bilo ni godu, svatovšne, semnja, de tje ne bili bi vabili ga. V pondeljek jutro z veselga godu šel dobre je volje godec domu.

Na pragu deklica lepa stoji, in solza za solzo ji kaplja 'z oči. „O, deklica! rosna rožica! koga te tak žali, božica?“

„Oh, v hiši moj oča leži bolan, in nimam mu dati, ko sok neslan.“ Bil godec je mehkega srca, mošnjico polno deklici da.

Za dar svoj on je nepokoj prejel, za ubogo deklico se je vnel. In dolgo ni zastonj zdihoval, je kmalo objemal jo in kušoval.

Obljubi mu vedno zvesta bit; in on se pred pustam z njo poročit. Ta čas je končal bil vojsko mir, spušen na odlog je bil mušketir.

Pred dvema letama bil je ujet, posili v soldate bil je vzet. Jokale so milo njene oči, ki zdej ji srce za godca gori.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples. „Kaj vidiš tam? godec! ali je res, de stara ljubezen ne zarijovi, devetkrat se vrne, ponovi?

Zakaj se tak jezno obrača t' oko? Kaj strune pritiskaš tak hudo?“ Plesala sta ravno mimo njega, na goslih je struna počila.

Zarotil se je, se je zaklel, de nikdar več druge ne bo napel. „Neumnost in ubožnost ste sestre, bila ni deklica taka za te.

Le gosti spet skusi in bodi vesel, de nisi v zakona se mreže ujel.“ Tako ga prijatlji tolažijo, dokler mu obraz razjasnijo.

Po struni ga le boli srce, de več je na gosli napeti ne sme. Po struni se dolgo ni kesal, na dve je spet kmalo gosti znal.

Bilo ni godu, svatovšne, semnja, de tje ne bili bi vabili ga. In bil je spet v gradu god gospe, tam slišat slovečga godca žele.

In v gradu je lepa hišna bila, priljudna, al zvita tičica. Bila še ni stara dvajset let; al vender je dobro poznala svet.

Iz ust gospodičen svojih zna, kak treba se trudit je za moža. Zvestobo je brati v godca očeh, ki ni je najdel pri ljubicah dveh.

Kak streže mu, kak prilizuje se; „O, godec! nastavlja ti limanice.“ In preden se vnamejo zvezde noči, že godec za lepo hišno gori.

Njo, koder on hodi, iše oko, vse pesmi njegove nje hvalo pojo. Tud' ona obljubi le zanjga goret, in godec presrečni obljubi jo vzet.

Bile so v gradu velike gosti, bila omožila je mlajša se hči. Prišel je bil v grad marsikteri svat, iz mesta prišel je nevestni brat.

šampanjca so pili, veseli bili, odbila je ura polnoči. Bil godec zagodel je kotiljon, vsi prašajo, kje je mladi baron?

Vsi prašajo, kaj se mu zgodilo je? ker ni ga, de bi on vodil vrste. In gre ga iskat, klicat strežaj, in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uho, kje, de so ga najdli in kako. Ko godec skrivnost pogovora zve, mu lica rudeče oblede.

Po strunah lok gori in doli drvi, de zadnjih strun ena odleti. Zarotil se je, se je zaklel, de druge ne bode strune napel.

Tri leta so preč, zdravnik je čas, razjasnil se spet je godca obraz; on, ko Paganin je navadil se, de godel na eno struno je.

Na eno je struno godel vesel, in zraven od svojih ljubic je pel. In pel je tako od žen in deklet, de nič nobeni ne sme se verjet.

Zaljubil se ni v nobeno več, dal eno jim hvalo je godec sloveč: „De one same nam urjo roke, de one same nam glave vedre.“